»To je še kako res,« je vskočil David. »Eden od takih postulatov velja za bolj svetega kot deset božjih zapovedi in za bolj nedvoumnega kot Pitagorov izrek. In sicer večvrednost človeka, ki naj bi bil na Zemlji in v vesolju nekaj povsem enkratnega. Vsak zapit tip, najbednejši in najbolj propadli izmeček se čuti vzvišenega nad najpopolnejšim humanoidom ker je pač človek in ima volilno pravico. Čeprav je izmed vseh ljudi najnižje na družbeni lestvici, je zadovoljen, ker je to predzadnji in ne čisto spodnji klin. Tolaži ga njegova sveta pravica, da sme obrcati ali opljuvati vsakega humanoida, tudi takega, ki zna reševati probleme, mnogo pretežke tudi za najpametnejše človeške možgane. Danes je ostalo tako malo ljudi, ki se sploh zmenijo za te reči, da se mi zdijo prizadevanja nas nekaj gorečih protestnikov pravo Sizifovo delo.«