Pobral sem ga in poklical v Avstralijo. Kar tako. Poklical sem na informacije za točen čas v Avstraliji in počakal, da se namesto klikov zasliši človeški glas. Z Louise v vseh mesecih, ki sva jih skupaj preživela tam dol, nisva kupila ure, zato sem vedel številko točnega časa na pamet. Ves čas se je usajala, kako neizmerno drago je to, in me zafrkavala, ker je morala ona plačevati račun. Sedel sem na voznikovem sedežu, poslušal glas in mislil nanjo. Tam je bila zdaj ura sedem zvečer. Verjetno se je ravno pripravljala, da gre ven s tistim svojim mišičastim pretepačem od tipa. Kar sedel sem tam v Edovem avtu, samo poslušal, morda celih pet minut, medtem ko so piski po telefonski liniji oznanjali čas, dokler mi niso začele po licih teči solze, še vedno zares ne vem, zakaj.