"Na začetku mojih klicev ni slišal nihče. Vedel sem, da me bodo tovariši pogrešali in iskali, kar mi je dalo novih moči in upanja, da morda le ni še vse izgubljeno. Ždel sem v pasti severne triglavske stene in lahko bi se zgodilo, da bi zdrsnil iz tiste zasnežene police v tisočmetrski prepad. Obšla sta me groza in strah. Prijatelji so me iskali in ko me ni bilo ne v Staničevi koči ne nikjer na ledeniku, so posumili, da mora biti z mano nekaj zelo narobe. Vsepovsod je vladala mrtva tišina. Kar nenadoma zaslišim z višine, od koder sem priletel, človeški glas. Vedel sem, da so zgoraj poleg mojih smučarskih sotovarišev tudi plezalec Joža Čop, Uroš Župančič, Stane Koblar, Dolfe Kramberger in Krušič. Prepričan sem bil, da me bodo rešili.