Indijanci, mestici, kreoli, črnci in vsi po vrsti se zgrinjajo v velika mesta zelene celine, iščoč boljše življenje, svoje dostojanstvo, svoje mesto pod soncem. Še včeraj so zaslužili manj kot dolar na dan in se vsakodnevno ubadali s temeljnim vprašanjem, kaj dati v usta. Zdaj so tu, v predmestju Ria. Pred njimi je blišč, je bogastvo, ki si ga še včeraj niso mogli niti zamisliti, niti sanjati si niso upali nekaj tako lepega. Pred njimi je ogromna pogača in vsak bi od nje rad vsaj grižljaj. Velika želja pa je samo velika iluzija. Hitro spoznajo, da to ni tako lahko. V njih se dogaja sprememba. Zapustili so skupnost, zapustili sosede in svoj rod, in zdaj so sami, vsak zase. Nekdanji kolektivni duh – geslo štirih mušketirjev, vsi za enega, eden za vse, je pravzaprav starodavno geslo skupnosti, kjer so ljudje drug drugega potrebovali – se razkraja. Zdaj je vse drugače. Pred njimi je toliko blišča, ki je zaslepil pogled in polakomnil dušo – vsak bi rad vse samo zase, za nikogar drugega. Mora, mora imeti, na vsak način hoče postati tak, kot tisti, ki že imajo. Način, kako do tega priti, ni pomemben. Človek imeti hoče posedovati zato, da bi postal človek biti . Žal se dogaja ravno obratno: v svoji silni želji skuša to doseči z vsemi sredstvi, čestokrat s krajo, ropom in celo umorom. Tako izgublja človeško integriteto. Skupnost se razkraja in deluje le še takrat, kadar ščiti tatove in morilce, ki se skrivajo pred roko pravice.