Revna Elica Sreš se poroči z uslužbencem radgonske vodne uprave, nadzornikom Ivanom Spranskym, ki je, ne da bi to prej vedela, prišel do velikega premoženja ukvarjajoč se s sumljivimi posli, povezanimi z izpiranjem zlata iz Mure. Kupita hišo v Soboti, in ker imetje in obleka naredita iz človeka gospoda, v tem mestu, v katerem živijo Madžari, Slovenci, Židje in drugi, postaneta del meščanske smetane. Rodi se jima sin Julian. Zunanjo idilo zasenči uresničenje Eličinih sanj, ki jih je imela, preden je srečala Ivana, ki je, kot vse kaže, umoril prejšnjo ženo, ki jo je zapustil, ker z njo ni imel otrok. Elica se končno zave, da je bilo njemu le do otroka, ne pa do nje, in se mu upre, predvsem z ljubeznijo do mladega najetega čuvaja Andija, v katerem je nekaj ciganske krvi. V ozadju zgodbe je ves čas vojna, ki prinaša vonj po smrti. Ko se ta konča, ko razpade monarhija Avstro-Ogrska in nastane skupna država Srbov, Hrvatov in Slovencev, bi Ivan hotel, da zaradi varnosti zapustijo Mursko Soboto. Preden se to zgodi, mu Elica pusti otroka in z Andijem zbeži v neznano. Ta zgodba v romanu ni tako enostavna, kajti ljubezen v njem, čeprav pokaže več obrazov, ostaja čudež in skrivnost. Samo s pomočjo njej poznane alkimije je mogoče ločiti peno od valov oziroma v svetu, v katerem je denar gospodar, tisto, kar je v življenju pomembnejše od zlata. Lainščku je, skratka, uspelo pripovedno prepričljivo prikazati usode več posameznikov v prepoznavnem času in prostoru, ki sta, skupaj z njimi, zaznamovana z reko Muro, ki je hkrati sinonim meja v človeku in zunaj njega. In posebno usodo Elice, ki se v obrambi ogrožene človeške integritete razkrije kot upornica, kakršnih je malo v slovenski literaturi.