Kosovelov citat, ki ga je Boris Pahor izbral za moto svoji knjigi Trst in slovenski čas , bi moral biti vključen v preambulo evropske ustave. Prav neverjetno se sliši, kako je mladi pesnik davnega leta 1925, ko so Evropo preplavljali črni in rdeči odrešeniki, eni z gesli o nacionalni enotnosti, drugi o internacionalnem bratstvu in enakosti, vizionarsko ugledal evropski ideal našega časa na začetku 21. stoletja. Danes se sicer slišijo nekoliko nemoderno besede o »duhu in ljubezni«, danes vsi govorijo o ekonomiji, denarju, uspešni Evropi brez meja. Resda mnogi govorijo tudi o »velikem skupnem stremljenju« in hkrati ohranitvi svoje narodne in kulturne identitete, vendar se včasih zdi, da ne vejo prav dobro, o čem govorijo. Pa bi bilo dobro, ko bi vedeli, kajti slabo in celo nevarno je, če se veliki ideali spremenijo v prazne fraze. Kosovel je vedel in tudi Pahor ve. V Evropi dvajsetih let je bilo malo ljudi, ki so razmišljali kakor Srečko Kosovel v Ljubljani ali nemara na Krasu, še manj je bilo takšnih samo nekaj kilometrov dol proti morju, kjer je v Trstu preživljal svoje otroštvo Boris Pahor. Tam so že korakali črnosrajčniki s svojimi ideali nacionalne enotnosti, ki izključuje vse druge, še več, ki mora slovensko in hrvaško manjšino najprej pokoriti, potem zlepa ali zgrda asimilirati, kulturno anulirati, na koncu pa s sodišči, policijo in vojaštvom tudi fizično uničevati ljudi, ki se temu načrtu niso pripravljeni ukloniti. Otroška in mladostna Pahorjeva tržaška in nasploh primorska izkušnja z represijo, katere edini povod je bila kulturna, predvsem jezikovna drugačnost, ga je povsem naravno vodila v tisto slovensko in evropsko smer, o kateri je govoril Srečko Kosovel: ohranimo svoje lastne obraze. Za to na svetu najbolj preprosto in samoumevno pravico je bilo treba v času in prostoru, nad katerim je visela Mussolinijeva beseda totalitario, vztrajati v svoji različnosti, v kulturni, jezikovni in človeški integriteti, zanjo se je bilo treba na vsakem koraku izpostavljati, tvegati, upirati, na koncu tudi bojevati. Ali pa jo zamolčati. In se pridružiti ponižanim, vase zažrtim, potlačenim in za vse življenje frustriranim dušam. Pahor, ki je sodil med prve, bojevite, je dobro poznal tudi druge, splašene in previdne, poznal je strah in pogum, odpor in izdajstvo, poznal je potlačeni bes in glave, potegnjene med ramena, pokončno tveganje ter zadušljivo in previdno vegetiranje svojih rojakov. Iz kompleksnosti težkega zgodovinskega položaja in človeškega odzivanja nanj je zrasla njegova literatura, ki jo danes pozna svet.