filozofi in sociologi. Zelo bi me zanimalo, kaj si SOZ predstavlja pod “splošno prevladujočimi pravili o dostojnosti”; kaj je zanje “estetsko”; kako definira “zahteve kulturnega okolja”. Gre za značilno slovensko dušebrižništvo, ki se v svoji dobronamernosti sklicuje na pozitivne družbene norme, ki se jih ljudje kolikortoliko držijo, niso pa (več) tako zavezujoče, da bi bilo odstopanje od njih moralno sankcionirano. Pri tem pozabljajo, da obstajajo tudi druge, negativne norme, kakršna je recimo ta, da si (tabloidni) mediji jemljejo pravico, da se arogantno obnašajo do znanih in javnih osebnosti na čelu s politiki – pa če si to zaslužijo ali ne (oziroma še preden si zaslužijo). Sankcioniranje odstopanja od teh norm pa ni poslanstvo samoregulativnih organov, kakršna so profesionalna razsodišča. To je stvar vsakega posameznika, ki se čuti prizadetega v svoji človeški integriteti. Direktove reklame niso bile sporne zato, ker kvarijo kulturno krajino in ker so v drastičnem nasprotju z nenapisanimi pravili dobrega okusa. Slovenska kulturna krajina je že tako ali tako pokvarjena, pravila dobrega okusa pa so popolnoma irelevantna. Direkt in njegova oglaševalska akcija sta samo kaplji v morju vsesplošnega primitivizma. In četudi se bomo v tej godlji vsak čas utopili, ne moremo zaradi tega nikogar niti tožiti niti vleči za ušesa s pomočjo samooklicanih kvazi etičnih instanc. In da bi bila ironija še večja, se s temi mlini na veter bojujeta prav tista ceha – namreč oglaševalski in novinarski –, ki sta k temu katastrofalnemu stanju največ prispevala. S strani SOZ-a je seveda še tem bolj svetohlinsko, da se jim nikoli ne zdijo sporni oglasi, ki grobo posegajo v uredniško integriteto medijev – naprimer tisti, ki jih “kreativno” raztresejo čez cel časopis ali celo na eno in isto stran, kot da so del vsebine. Glavno, da so v skladu z moralnimi družbenimi normami! SOZ-ovo razsodišče ni niti pomislilo, da je reklama sporna zato, ker so upodobljene – oziroma uporabljene – ljudi brez vprašanja in pristanka postavili v vlogo oglaševalskih modelov za časopis (ki jim za nameček še celo vnaprej grozi). Gre vendar za zlorabo podobe posameznikov – in glede na prepoznavnost le-teh kot javnih osebnosti