Izumrli kromanjonec se je predramil v ljudeh, hribovcih ter gorjanih. Šofer avtobusa je tega prebujenega kromanjonca v sebi zelo telesno čutil. Hudi trenutki poenostavijo življenje, tako je zatrjeval že njegov ded. Samo ena stvar je pomembna. Samo okoli ene besede, samo okoli enega pojava se takrat življenje vrti. Tako je zatrjeval ded in puhal bosanski tobak. Šofer je še sedaj videl zaveso dedovega tobačnega dima in slišal razločno dedove besede, po vseh teh letih. Da, ded, samo ena stvar je sedaj pomembna in sicer toplota. Kaj toplota, vročina zakurjene peči. Naj se zgodi visoko poletje, poletni mesec avgust, v tej prezebli sobi, si je dejal, ko je zakuril. In ko je gorelo, pokalo in prasketalo v kaminu, so se mu obrazne mišice sprostile v nasmeh. Zunaj pa ga je gledala noč s svojim demonskim pogledom. Pogledom, ki je bil zdaj siv zdaj bel, a nerazločna slika v vsakem primeru. Budilka je kazala večerne ure, ko ni in ni jenjalo snežiti. Ničesar hudega se ne sme človeku pripetiti, v tem odljudnem času in prostoru. Kje iskati pomoč v tem vremenu, ko je do prvega znamenja človeške civilizacije pol ure hoda in do prve domačije s telefonom celo uro. Signal mobilne telefonije ne prepreda tukajšnjega neba. Ničesar se ne sme človeku sedaj zgoditi. Šoferja je stisnila tesnoba, ki jo je povzročilo to vreme. Naj bo še tako zakurjeno, naj gre še toliko svetlobnih pramen po prostoru, naj bo še tako prijetno, a človek je ujetnik, če se za lesenimi vrati odpira odljuden svet. Svet, ki zaustavlja človeški korak. Harmonična in prijetna matična, izvirna narava zdaj kaže zobe, poledenele od mraza in ostre od snega. Druga, temačnejša in zamolkla narava zdaj pritiska na šoferjev prsni koš in ta čuti okovanost svojega položaja. Križ časa in prostora. Križ noči in gore ga pribija in nima izbire.