Tožnica je v tožbi postavila tudi zahtevek na ugotovitev kršitve pravice iz 8.b. člena Konvencije o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov (v nadaljevanju: Konvencija, Uradni list RS, št. 3/1994 MP, Uradni list RS, št. 11/2004). To določilo pravi, da mora biti vsaki osebi omogočeno, da dobi v razumnem času in brez večjih zamud in stroškov potrdilo o tem, kateri podatki, ki se nanašajo nanj, so shranjeni v avtomatski zbirki podatkov kot tudi izpis o teh podatkih, ki mora biti v razumljivi obliki. Iz izpodbijane odločbe in tudi iz drugih neprerekanih podatkov v spisu izhaja, da je tožnica dne 12. 5. 2007 podala vlogo za izpis njenih osebnih podatkov, ki se pri toženi stranki avtomatsko obdelujejo v smislu 2.b. člena Konvencije. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi na treh mestih (v prvem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe, v drugem stavku na str. 2 izpodbijane odločbe in v zadnjem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe) navedla, da je bil tožnici dovoljen vpogled v njen spis. Iz prvega odstavka obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnici vpogled v njen spis dovoljen z dopisom vodje sodnega oddelka z dne 22. 5. 2007, to pomeni v 10 dneh po tožničini zahtevi, kar očitno ne more pomeniti kršitve pravice tožnice, da pride do "izpisa" svojih osebnih podatkov v razumnem času in brez večjih zamud. Tožnica namreč v tožbi na povsem neprepričljiv način uveljavlja, da omenjena dovolitev "vpogleda" v spis ni zajela tudi možnosti "izpisa" tožničinih podatkov v smislu 8.b. člena Konvencije. Tako tožnica v tožbi (v drugem odstavku obrazložitve pod točko I. tožbe) pravi, da ji je bil dovoljen vpogled v spis Pr 1086/2000 in na tem mestu ne zatrjuje, da ji ob vpogledu ni bil dovoljen "izpis" njenih osebnih podatkov. V zadnjem odstavku točke I. tožbe pa pravi, da ji je bila zavrnjena zahteva za "vpogled in prepis" tistega dela Pr vpisnika, ki se nanaša na zadevo ... (sedaj ...) in tudi v prvem odstavku obrazložitve pod točko IV. tožbe tožnica pravi, da ji ni bil dovoljen "vpogled" v njen spis, kar očitno ne ustreza podatkom v spisu in sami navedbi tožnice v drugem odstavku obrazložitve tožbe pod točko I., da ji je bil "vpogled" dovoljen. Nadalje je za sodno varstvo pravice iz 8.b. člena Konvencije pomembno, da v zadevi ni bistveno, kdaj je bila prosilki izdana odločba o dovolitvi izpisa, ampak je bistveno, kdaj ji je bil dovoljen izpis, saj Konvencija uporablja pojem "potrdilo". Ne glede na nejasnosti v tožbenih navedbah glede dovoljenja za "izpis", pa je za odločitev o tožbenem zahtevku na ugotovitev kršitve pravice iz 8.b. člena Konvencije bistveno, da je Informacijski pooblaščenec odločbo, ki tožnici dovoljuje vpogled in izpis njenih osebnih podatkov iz zadeve ..., izdal dne 5. 12. 2007, torej v 7 mesecih od tožničine zahteve. Zato ne samo dovolitev vpogleda v spis z dne 22. 5. 2007, ampak tudi odločitev tožene stranke z dne 25. 9. 2007, in odločitev Informacijskega pooblaščenca z dne 5. 12. 2007, ki je bila posledica odločitve tožene stranke, izkazujejo, da v konkretnem primeru ni šlo za nerazumen čas in za ravnanje z večjimi zamudami (8.b. člena Konvencije). Zato sodišču v tej presoji niti ni bilo potrebno uporabiti kriterijev za presojo (ne)sorazmernosti prekoračitve razumnega roka, ki bi jih sodišče po analogiji uporabilo ob upoštevanju kriterijev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah sojenja v razumnem roku - ali je bila tožničina zahteva dovolj jasno postavljena; kakšna je stopnja kompleksnosti zadeve; koliko je k daljšemu poteku procesa omogočanja dostopa do osebnih podatkov prispevala prosilka s svojimi ravnanji in koliko tožena stranka, ter kakšen pomen ima zadeva za tožnico. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev kršitve pravice iz 8.b. člena Konvencije o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov (1. odstavek 63. člena ZUS-1), očitno neutemeljena. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker za odločitev ni bilo potrebno ugotavljati nobenega dejstva in iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljitev, kako bi lahko zaslišanje tožnice vplivalo na interpretacijo oziroma odločitev o tem, da očitno ne gre za kršitev omenjene pravice (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče je ob tem upoštevalo tudi standard iz 22. oziroma 23. člena Ustave. Ustavno sodišča RS je namreč v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 v 10. točki obrazložitve odločbe zavzelo stališče, da je glavna obravnava v upravnem sporu "zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Stranki predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov."