Ali ima tako opredeljen tožbeni zahtevek pravno podlago v vsebini pravice iz 23. člena Ustave oziroma ali pravica iz določila 23. člena Ustave daje stranki možnost, da uveljavlja to, kar v konkretnem primeru uveljavlja tožeča stranka, iz samega ustavnega besedila ni razvidno, posebnih materialno-pravnih določb v nekem specialnem zakonu, razen procesnih določb v ZUS, za uresničevanje te pravice pa ni. Vendar tudi niso potrebne. Kajti, po določilu 1. odstavka 15. člena Ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. To pomeni, da za to, da se ustavne pravice lahko uresničujejo in varujejo pred sodišči, ni potreben noben drug predpis ali pogoj. Po določilu 4. odstavka 15. člena Ustave za temeljne človekove pravice, kamor spada tudi pravica do sojenja v razumnem roku velja, da sta zagotovljena sodno varstvo ter pravica do odprave posledic kršitve. Vendar pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije ustavno-pravnemu viru iz določila 1. in 4. odstavka 15. člena Ustave dalo skozi prakso odločanja Ustavnega sodišča v zvezi z ustavnimi pritožbami o varstvu pravice od sojenja v razumnem roku interpretacijo, ki postavlja pomembne omejitve strankam, ki uveljavljajo varstvo ustavne pravice do sojenja v razumnem roku. Te omejitve so pravno pomembne tudi v konkretnem upravnem sporu. Sodišče mora te omejitve v tem upravnem sporu upoštevati, ker je Ustavno sodišče RS zadnja stopnja sodnega odločanja v zadevah varstva človekovih pravic v Sloveniji in bi lahko Ustavno sodišče RS v konkretnem sporu, na podlagi istih materialno-pravnih določil in svoje sodne prakse, odločalo tudi o morebitni ustavni pritožbi tožeče stranke. Pravno stališče v zvezi z omejitvami pri uresničevanju pravice do sojenja v razumnem roku, na katera se bo oprlo Upravno sodišče v tem upravnem sporu, je Ustavno sodišče sprejelo tudi v odločbi z dne 1. 4. 2004 (zadeva Up-138/03-22, v kateri je pet ustavnih sodnikov glasovalo za in dva proti). Ustavno sodišče RS je torej zadnja sodna instanca v postopku sodnega varstva pravice iz 23. člena Ustave v Sloveniji, tožeča stranka pa lahko sproži mednarodno-sodno varstvo zoper odločitev Ustavnega sodišča RS pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v zvezi s pravico iz določila 1. odstavka 6. člena v povezavi z določilom 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, MP - št. 7/94, Uradni list RS, št. 33/94), ki po vsebinskih kriterijih in splošnemu namenu ustrezata pravici do učinkovitega sodnega varstva pravice iz 23. člena Ustave. Zato je Upravno sodišče v presoji in obrazložitvi sklepa vključilo tudi pogoje oziroma kriterije za učinkovito varstvo pravice do sojenja v razumnem roku po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s pravico iz določila 1. odstavka 6. člena v povezavi z določilom 13. člena MKVČP, ker pravica iz 23. člena Ustave ustreza pravici iz 1. odstavka 6. člena MKVČP, določilo 13. člena MKVČP pa je relevantno za upravne spore z vidika potrebe po zagotavljanju učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen in 4. odstavek 15. člena Ustave). MKVČP mora namreč Upravno sodišče v konkretni zadevi uporabljati neposredno zaradi določila 8. člena Ustave. Vendar pa bo Upravno sodišče določbe MKVČP in stališča Evropskega sodišča za človekove pravice z vidika potrebe po učinkovitem pravnem varstvu pravice do sojenja v razumnem roku v tem upravnem sporu upoštevalo z omejitvijo, da je vloga Evropskega sodišča za človekove pravice pri zagotavljanju varstva pravic in MKVČP zgolj subsidiarna (1. člen, 13. člen in 1. odstavek 35. člena MKVČP) oziroma da so države podpisnice MKVČP v prvi vrsti odgovorne za varstvo pravic iz MKVČP.