Poleg okoliščine njegovega odhoda v Italijo so torej za obravnavani spor relevantne samo še okoliščine, ki jih je tožnik navedel ob podaji prošnje za azil in jih je ponovil v tožbi. In na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da je iz njegove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil (drugi del 2. alienje 2. odstavka 35. člena ZAzil). Že iz vloge ob podaji prošnje za azil in tudi iz lastnoročno napisane nedatirane izjave, v zvezi s katero tožena stranka ugotavlja nekonsistentost, ker je tožnik v slednji navedel, da je preganjan z grožnjami in ustrahovanjem članov stranke ML, ob podaji prošnje za azil pa je navedel, da on ni doživel neposrednih groženj, izhaja - ne glede na to, ali sta ti dve izjavi tožnika med seboj skladni - da preganjanje, ki ga je tožena stranka po opisu tožnika iz vložene prošnje za azil pravilno povzela v obrazložitev izpodbijane odločbe, ne ustreza materialno-pravnemu pojmu preganjanja iz 1. člena ZAzil, pri čemer si sodišče pomaga z določnim besedilom Direktive Sveta Evropske unije št. 2004/83/EC o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite (O J L 304/12 z dne 30. 9. 2004, v nadaljevanju: Direktiva). Po določilu točke 1.a odstavka 9. člena Direktive mora biti dejanje preganjanja zadosti resno po naravi dejanja ali zaradi ponavljanja dejanj, tako da to povzroči hude kršitve tistih temeljnih človekovih pravic, pri katerih ni možna razveljavitev določenih obveznosti po določilu 2. odstavka 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94, Uradni list RS. št. 33/94). Po določilu točke 1.b. odstavka 9. člena Direktive pa se kot akt preganjanja lahko šteje tudi kumuliranje več različnih ukrepov, vključno z kršitvami človekovih pravic (ki ni treba da so absolutne človekove pravice), ki so zadosti resni, da na posameznika vplivajo na podoben način, kot to določa točka 1.a. odstavek 9. člena Direktive. Primeroma pa so nekatera dejanja preganjanja našteta v določilu 2. odstavka 9. člena Direktive. Tako opredeljenemu materialno-pravnemu pojmu preganjanja po 1. členu ZAzil konkretna dejanja, ki jih je navedel tožnik v upravnem postopku in upravnem sporu, ne ustrezajo. V konkretnem primeru niti trajanje oziroma ponavljanje dejanj, ki naj bi pomenile preganjanje niti narava dejanj preganjanja in okoliščinami, ki so vezane osebno na tožnika, po presoji sodišča ne pomenijo dejanj preganjanja (na podlagi političnega prepričanja) v smislu 1. člena ZAzil v povezavi z določilom 9. člena Direktive. Tožnik je govoril le o grožnji ob priložnosti lokalnih volitev, kar pomeni, da ni šlo za trajno preganjanje niti to dejanje ni bilo tako hudo, intenzivno, da daljše trajanje preganjanja ne bi bilo potrebno za to, da gre za preganjanje v smislu ZAzil. Tožnik je v tožbi uveljavljal zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede ocene o zlorabljanju postopka, v zvezi s čimer je sodišče že utemeljilo, zakaj zaslišanje tožnika ne bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve. Glede dejanskega stanja, ki se nanaša na okoliščine preganjanja v izvorni državi, pa ni nič spornega, kar bi bilo bistveno za presojo, zato je sodišče ob upoštevanju tudi stališč Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-422/03 z dne 10. 7. 2003 in Up-968/05 z dne 24. 11. 2005 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker zaslišanje ne bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost presoje tudi glede na opis dejstev preganjanja iz tožbe. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 59. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil).