odnike je v svojem času postavljal Milan Kučan in izbral tudi vse člane ustavnega sodišča, in sicer najprej kot predsednik zveze komunistov, nato kot predsednik Republike Slovenije. Kučan kljub temu govori, da spodkopava sodno oblast, kdor kritizira njegove sodnike. V resnici Kučanovi sodniki – razen za kratek čas ob propadu komunizma leta 1989 – niso nikdar nehali soditi po krivem ali vsaj zavlačevati sodnih procesov leta in tudi desetletja. S tem so po eni strani celo vrsto Slovencev oropali njihovih pravic po slovenskem pravu, sprejetem v letih 1989–1991, po drugi pa preprečevali, da bi bili obsojeni tisti, ki so si protipravno prisvajali premoženje, in še posebej tisti, ki so zagrešili nezastarljiva kazniva dejanja po čl. 373–378 slovenskega KZ. Da so se komunisti zavedali tega nezadovoljivega ravnanja sodišč, najbolj priča dejstvo, da so leta 2004 na tihem spremenili 378. člen KZ, ki, če ne drugega, predpisuje kazni za pripadnost organizacijam, ki so morile ali preganjale socialne ali politične skupine, ki jim niso bile všeč. Člen seveda še vedno velja, ker je bil sprejet z mednarodno pogodbo. Zagrizeni branilci brezpravja bodo seveda trdili, da je vse navedeno ravnanje zakonito, saj so ga izvajali organi, ki so bili postavljeni v skladu z zakonom. Vendar je postavitev v skladu z zakonom samo eden od temeljev. Šesti člen konvencije o človekovih pravicah (1950) namreč odreja: »Ko gre za določanje državljanskih pravic in obveznosti ali za odločitev o kazenskih obtožbah, ima vsakdo pravico do poštene in javne obravnave v razumnem roku pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem, postavljenem po zakonu.« Ko je Evropsko sodišče za človekove pravice obravnavalo zadevo Findlay proti Združenemu kraljestvu (1997 EHRR 221, para 73), je razložilo: »Ko odločamo, ali je sodišče mogoče imeti za 'neodvisno', moramo upoštevati način imenovanja njegovih članov in pogoje njihove službe, njihovo varnost pred pritiskom od zunaj in vprašanje, ali je telo videti neodvisno ... Kar