Zakaj pravimo, da jim je Irak pri teh zadevah prišel kot naročen? Najprej zato, ker je dokončno razkril poglavitne vrzeli pri sprejemanju političnih odločitev v Uniji in prezentiranju skupne zunanje politike. Nihče ne pravi, da je greh, ker so se v tem primeru ZDA in Unija znašle na nasprotnih bregovih (navsezadnje bi res težko pritegnili, da je evropska podpora razorožitvi Iraka isto kakor podpora vojaškemu posegu, kot si v zvezi z nekaterimi državami predstavljajo v ZDA). Večja zadrega pa je gotovo v tem, ker sploh ni več jasno, kaj je v tem primeru stališče Unije; ali se gre Britanija le nekakšno proameriško soliranje ali pa sta denimo tudi Francija in Nemčija s svojim pristopom zadovoljili večino članic integracije in naj bi to kar avtomatično pomenilo evropski pristop do zadeve. Kam potem vključiti Španijo in Italijo, veliki ameriški zaveznici? Geografsko in številčno odtehtata dobršen del drugih članic Unije, ki menijo drugače. Da bo paradoks večji: prav v Italiji in Španiji so bile najbolj množične protivojne demonstracije. Veliko večje kakor v Franciji.