»Na TV omizjih sem se dobro odrezal, kajti vedel sem, kako zmanipulirati igro. Jasno mi je bilo, da si bodo ljudje zapomnili dve ali tri ustrezne opazke, šale itd. Te sem preprosto pripravil že vnaprej. Za primer: tu je bila simpatična slovenska gospa v vlogi moderatorja razprave. Bil pa je tudi neki starejši slovenski pesnik. Začela sta si podajati komplimente in poglede in jaz sem rekel: »Ali ne bi vidva rajši odšla v intimne prostore in počela kaj drugega?« Takšni majhni, obsceni detajli so pomembni. Seveda pa sem zasedel večino diskusijskega časa na TV. (smeh) Neki član opozicije, moj nasprotnik, mi je dejal: »Vemo, da je tvoj inteligenčni kvocient po vsej verjetnosti večji od našega skupnega, ampak ali nam ne bi vseeno dal priložnosti, da govorimo tudi mi?« Komentar naj bi me spodrezal, v resnici pa je delal meni v prid, saj se ljudje spominjajo le tega, da me je takrat spoznal za najbolj inteligentnega človeka. (smeh) Kot vidite, mi je na odprtih političnih diskusijah šlo dobro od rok, čeprav jih ni bilo veliko, saj so ostali diskutanti, ko so slišali, da bom jaz zastopal svojo stranko, ponavadi zboleli. (smeh)«