Vrag torej ni tako črn, četudi je Giscard d Estaing v uvodnem govoru kar dvakrat opozoril na posledice neuspeha. Toda pred člani konvencije so vendarle zahtevne in zapletene naloge. Izdelati morajo predloge reform, ki naj omogočijo učinkovitejši sistem odločanja in zagotovijo gladko delovanje institucij Unije. Nekdanji francoski državni poglavar, ki je posebej poudaril, da so razprave o posegih v institucije že od Maastrichta pogosto trčile ob nacionalne interese, je članom konvencije predlagal tri faze dela. V prvi naj bi poskušali ugotoviti, kaj državljani Evrope na začetku 21. stoletja pričakujejo od skupne institucije, pri čemer se je obrnil predvsem k mladim in prebivalcem kandidatk, ki šele odkrivajo Unijo in se privajajo na pravila igre v skupnosti. Naslednja faza se bo osredotočila na iskanje odgovorov na šest ključnih problemov, kot so vloga Evrope, porazdelitev pristojnosti v Uniji, poenostavitev njenih instrumentov (od pogodb do priporočil), delovanje institucij, enotni glas celine v mednarodnih zadevah in - slednjič - priprava evropske ustave. Z izdelavo prvih osnutkov naj bi se pričeli ukvarjati šele v jesenskih mesecih, konvencija pa bo trajala približno leto dni.