Pred sto leti, še pred prvo zimsko olimpiado, ki je bila prav tako v St. Moritzu, je skupina adrenalinskih navdušencev ustvarila novo konjsko športno disciplino skikjoring. Druge alpske dežele so jih želele sicer posnemati, vendar se je najstarejša mešanica smučanja in konjskih dirk ohranila samo v dolini Engadine in nikjer drugje. Nikjer drugje ne tečejo čistokrvni konji s smučarji v vpregi. Na najviše ležečem hipodromu na svetu konji in drzni skikjoringi 'letijo' po zmrznjenem jezeru, ki ga objemajo beli vršaci. Njihova moč, hitrost in eleganca očarajo vsakogar. Pri skikjoringu sta džokej in konj združena v popolni harmoniji gibanja, vzajemnem spoštovanju in zaupanju. To nenavadno smučarsko tekmovanje poteka tako kot vse konjske dirke v galopih v skupini: konj proti konju, jezdec proti jezdecu. Panoga, ki zahteva od džokejev veliko smučarske spretnosti in skrben nadzor nad njihovimi štirinožnimi partnerji. Še najbolj pomemben je start, saj so konji takrat še posebej nemirni. V brezupni zmešnjavi hočejo vsak v svojo stran. Čeprav je led na jezeru debel kar 60 centimetrov, konji pa so iz leta v leto boljši, je tveganje za tekmovalce še vedno veliko. 2700 metrov dolga proga na zbitem snegu pri hitrosti 50 km/h in snežnem dežju, ki ga povzročajo kopita, prav gotovo zahteva veliko moči, gibčnosti, ravnotežja, pravega občutka in žilavosti. O uspehu odloča del proge med startom in prvim ovinkom, kjer se določijo položaji. Vendar nevarnosti tudi potem še ni konec. Nesreče se lahko zgodijo tudi pozneje, če konj na primer stopi na smučke tekmovalca. Zmagovalec skikjoringa je okronan kot 'Kralj Engadina'. Organizatorji se že kar nekaj let neuspešno trudijo edinstveno mešanico smučanja in tekmovanja s konji uvrstiti med zimske olimpijske športe.