Rodovnik islandskih konj – njihova prednika sta norveški fjordski konj in tarpan – je star več kot tisoč let. Konji nižje rasti, ki so jih na Islandijo okoli leta 865 pripeljali norveški Vikingi, so bili izvorno namenjeni dolgotrajnemu transportu čez grobo islandsko pokrajino. V skladu z davnim ediktom so konji na Islandiji še vedno v izvorno čisti reji in tisti, ki zapustijo matično domovino, se ne morejo nikoli več vrniti. Konji odrastejo pri sedmih letih in živijo od 35 do 40 let, za jahanje so primerni do 30. leta starosti. Kot je znano, se razvrščajo v različne kategorije – med tako imenovane ponije, male konje, toplokrvne (lahke) konje in hladnokrvne (težke) konje. Zaradi njihove nižje rasti – v vihru so visoki od 135 do 145 cm, tehtajo pa od 350 do 400 kg – nekateri mislijo, da so primerni le za ježo otrok. Toda to je velika zmota, kajti konji, ki so nekoč na hrbtih prenašali truste, kakršni so bili Vikingi, tudi danes zlahka nesejo odraslega moškega oziroma tretjino svoje teže. Živijo v čredi in na prostem, saj zanje ni slabega vremena, tudi šumi, podobe in vonjave na prostem jih le redko vznemirjajo in plašijo, kar je pomembna lastnost pri dolgih ježah po divjih prostranstvih. Poleg tega so danes zavidanja vredna športna pasma konj. Na svetu jih je približno 300.000. Športnih tekmovanj se lahko udeležijo samo čistokrvni konji, ki morajo biti po novih pravilih vpisani tudi v svetovno rejsko knjigo za islandce – WorldFe.