»Likovno je široko področje in tudi zelo prvinsko ustvarjalno polje. Tudi najbolj 'primitivna' plemena si oblikujejo razne stvari po svojem telesu (vreznine, prebadanje, frizure itd.) Ena taka mega tudi likovna kreacija je avtocesta z viadukti. Umetniki praviloma počnemo bolj intimne stvari. Take, kakršne še lahko obvladamo. Meni se je slika kar sama razprla v prostor. Nastala je nekakšna skulptura, sicer brez volumna, kot risba v prostoru. Lahko greš okoli nje. Aktualni ljubljanski projekt pa je slika, postavljena na tla. Ko format tako povečaš, ga doživljaš s premikanjem po realnem prostoru. Prvo tako instalacijo sem napravil štiri leta nazaj na Cankarjevem trgu v Škofji Loki. Cel trg pred cerkvijo je bil v neki premišljeni geometriji prekrit z nekaj sto gorečimi svečami. Delovalo je monumentalno in hkrati ljubko; otroci so se tam s svečkami igrali še pozno v noč. Ni bila zgolj dekoracija; ljudje so se spraševali in iskali pomen tega. Največje tako delo je bila razstava Med zvezdami (2003) ali »smer-temna snov«. Ploščate figure, ki so bile razmeščene po galeriji Loškega muzeja, so tvorile skupno sporočilo. Če poskusim z besedami povedati, kar sem sicer bolje napravil likovno, bi lahko rekel: Človek bi tako rad presegel meje; tako rad bi bil tisti, ki ve in zna, razbil bi ta Prostor … Prednost takih instalacij je, da te obdajo z več strani težko ostaneš čisto ravnodušen …«