Informacij pa se ne izogibam zgolj zato, da se ne bi preveč razburila in da me ne bi popadlo, da bi se še kdaj v kaj vtikala, temveč tudi zato, ker imam občutek, da onesnažujejo moje notranje okolje in polnijo moj spominski disk z nepotrebno navlako. Toda ljudje smo različni. Nekateri pa ne morejo živeti brez njih. V bistvu so, glede na današnje znanje o odvisnostih, z njimi zasvojeni. Če jim jih odvzameš, padejo v hudo abstinenčno krizo in postanejo nevzdržni za svojo okolico. Zelo dobro poznam nekega gospoda, ki je tipičen zgled takšne odvisnosti. Njegov dan poteka takole. Takoj zjutraj posluša jutranja poročila. Nato vzame v roke Delo in ga natanko študira vse dopoldne do televizijskega dnevnika ob enih. Nato poje in zadremlje do TV poročil ob pol petih. Do sedmih preverja, ali se tista, ki jih je videl na zaslonu, skladajo s tistimi, ki jih je prebral v časopisu, in pazljivo prelista še tiste od prejšnjih dni. Potem pa napoči vrhunec dneva. Osrednji Dnevnik. Tedaj navije zvok do konca, da zagrmi po vsej ulici in se tresejo šipe. Nobeden od tistih, ki so z njim v prostoru, ne sme niti dihati. Če bi kateri celo spregovoril, bi jo slabo odnesel. Za vse navzoče je najbolje, da odlebdijo v kak drug prostor, kjer se pogovarjajo z abecedo za gluhoneme. Po teh poročilih si končno ustvari skrbno sestavljeno politično sliko tistega dne in postane spet čisto pohleven in ljudomil možiček z izrazitim občutkom za druge. Do Odmevov namreč čuti dolžnost, da vse druge razsvetli s svojimi dognanji o domačih in svetovnih dogodkih, opremljenih z natančno analizo in predvsem z izhodišči, kako bi on urejal državo in svet. Toda ljudje so žal naivni in še niso spoznali, da bi ga bilo treba postaviti za predsednika vesolja. Ko se mu je odselila žena, tega dolgo ni opazil, ker ni bilo objavljeno v nobenem mediju.