Splošno razširjeno prepričanje, da je cirkus ena sama velika družina, katere člani si od najmlajšega do najstarejšega (z Medranom potujejo tudi »upokojenci«, med katerimi najstarejši šteje več kot osemdeset let in seveda ne nastopa več) med seboj pomagajo, niso le prazno govoričenje. Prav tako drži, da cirkuške veščine, najsi gre za nastopanje na trapezu ali dresiranje divjih ali manj divjih (med nastopajočimi v Medranu so denimo tudi čisto pohlevni bernardinci in lepo počesani kodri) živali, prehajajo iz roda v rod. Cirkuške družine imajo petnajst šoloobveznih otrok, ki se izobražujejo pod vodstvom potujočega profesorja. Ker so lastniki cirkusa Italijani in tudi med uslužbenci prevladujejo italijanski državljani, pouk poteka v italijanščini, učitelj pa ima spričevalo italijanskega ministrstva za šolstvo in poučuje po italijanskih učnih načrtih. Ob koncu leta otroci cirkusantov opravljajo zaključne izpite, po štirih letih - pouk pri potujočem profesorju namreč traja do četrtega razreda - pa gredo na cirkuško akademijo pri Riminiju, kjer se izučijo poklica svojih staršev, s katerim si bodo kasneje služili kruh.