Toda poglavitni problem njihove navzočnosti ni njihovo obnašanje, kakor koli me že iritira. V nasprotju z Japonci in Indijci, ki so profesionalci na prostovoljnem delu, gre v primeru Američanov za mlade prostovoljce, ki čistijo obalo in odstranjujejo ruševine. Zveni plemenito, kajne? Zdaj pa poglejmo drugo plat. Ta pomoč stane kup denarja. Napravimo grob izračun. Za vsakega prostovoljca ali prostovoljko je stal prevoz morda kakšnih sto tisočakov (govorim v tolarjih). Na dan porabi okoli štiri tisoč za hrano in stanovanje. Vsak dan se pelje na delo s kombijem (taksijem!) sicer ne sam ali sama, temveč skupaj s petimi drugimi, kar stane na osebo kakšen tisočak in pol. Domnevam, da dobi tudi kaj žepnine, recimo petsto na dan (najbrž pa več). Za teden dni, kolikor je posamezna oseba tukaj, znese vse skupaj sto dvainštirideset tisoč tolarjev ali okoli sedemdeset tisoč šrilanških rupij. Mesečna plača fizičnega delavca na Šrilanki ni večja od deset tisoč rupij, navadno pa je veliko manjša. Z denarjem, ki ga porabi deset tovrstnih prostovoljcev na teden, bi lahko torej za cel mesec najeli sedemdeset brezposelnih domačinov, da bi opravili isto delo. Tako bi imeli enako čisto (pravzaprav še bolj, saj bi imeli več delavcev), poleg tega pa bi domačini dobili denar za preživetje. Namesto tega imajo sicer (morda) čisto, a nič denarja, in za nameček morajo biti še hvaležni za pomoč! Pač pa imajo denar prostovoljci. Če to ni perverznost, potem je treba ta pojem na novo definirati.