vijejo in pojavijo z izjemno dovršenostjo, in se umaknejo. Vendar narava nikoli ne izgubi občutka za sosledje. Plimovanje čisti obalo in zdi se, da potiska morje nekam ven, nato se obrne in z velikim navdušenjem obalo zopet okrasi z modrino. Svit in mrak uokvirjata čas v stalnih krogih. Pokrajina je samozadostna in hkrati gostoljub na; njene gostoljubnosti nismo vedno vredni. Čeprav je pripadanje narave umirjeno in zanesljivo, pa daje tudi občutek, da je ujeta na enem mestu. Zagotovo to še stopnjuje hre penenje v srcu narave. Drobna ptica pristane in se kakšno minu to nemirno prestopa na ogromnem kamnu, ki ga je pred tisoč leti za sabo pustil led na robu tega travnika. Čudež letenja pomeni za ptico popolno svobodo; svojemu hrepenenju lahko povsod sledi. Nepremičnost kamna je popolna, pomeni, da se kamen ne more premakniti niti za milimeter s svojega mesta, kjer stoji že na tiso če let. Kamen uživa popolno pripadanje, če pa si zaželi, da bi se premaknil, lahko le sanjari, da bi se vrnil led. Morda ima kamnov občutek za čas potrpljenje neskončnosti. V spokojnosti narave je tudi patos. Pa vendar se vsi mi, njeni otroci, neizprosno premikamo zaradi hrepenenja; nikoli ne moremo vstopiti v nedolžnost njego vega pripadanja. In kje lahko ugledamo hrepenenje narave? Vse, kar vidimo, je površina narave. Lepota, ki jo pošilja na površino, lahko izvira le iz ustvarjalnosti močnega in plemenitega hrepene nja. Prihod pomladi je čudež v najbogatejših barvah. Pa vendar se zdi, da vedno znova pozabljamo, da so bile vse te barve rojene v temi. Temna Zemlja je vrelec, iz katerega priteka barva. Pomislite na potrpljenje dreves: leto za letom se stegujejo proti svetlobi in imajo življenjsko žilo odprto med temno nočjo Zemlje in modrim sijem neba. Pomislite na čudovite, visoke obrise gora, ki dvigajo Zemljo, na melodijo potokov in tekoče potovanje rek, ki povezu jejo brezbrižno tišino zemeljskih gmot z zborovsko glasbo oceana. Pomislite na živali, ki v svojem dostojanstvu in preprosti prisotno sti nosijo prav posebno hrepenenje. Pomislite nase in na to, kako močno pripadate Zemlji ter da ste stolp hrepenenja, v katerem se narava dviga in dobiva svoj glas. Mi smo otroci prsti, ki smo bili spuščeni, da lahko Zemlja pleše v svetlobi.