leta z vlakom prispela v Prago. Njuno opremo, skrito v kamnolomu, so za njima poslali kasneje in jo skrili na več krajih v mestu. Lokalno odporniško mrežo, ki je poskrbela zanju, je vodil Ladislav Vanek, bivši učitelj kemije in član Sokola, ki ga je gestapo takrat iskal že osemnajst mesecev. Sprva sta se mu zdela komandosa sumljiva, bal se je, da sta agenta gestapa, ki hočeta prodreti v odporniško mrežo. Vendar se je kmalu prepričal, da sta domoljuba, in jima je tudi priskrbel živilski nakaznici ter nove osebne papirje, saj so bili tisti, ki sta jih dobila v Londonu, tako slabo narejeni, da bi napake na žigih in črnilu odkril vsak gestapov policist. Dobila sta tudi zdravniški potrdili, da sta bolna. Gabčik naj bi imel čir na želodcu, Kubiš pa vnet žolčnik. Ti potrdili sta bili življenjskega pomena, saj bi se nemška policija, ki je vneto iskala može, sposobne za prisilno delo, spraševala, kaj mladeniča iščeta na praških ulicah med delovnim časom. Morala sta tudi stalno menjavati bivališče. Nekatere družine, pri katerih sta bivala, so vedele, da sta komandosa, druge ne, vendar so lahko to