PRIČE. 94 povabljenih (nekaj Japoncev iz skupine Dumb Type, ki je minuli teden gostovala v Cankarjevem domu, slikar Željko Kipke iz Zagreba, …. ter slovenski gosti, med njimi tudi žena predsednika države in predsednik parlamenta) se nas je rokovalo z igralci in po stopnicah povzpelo k vznožju kapsule, se porazdelilo, pravzaprav uleglo v leseno kupolo, polkrožno kapsulo, sestavljeno iz treh nivojev, v katerih smo ležali z glavami obrnjenimi v center, v osišče, in z obrazi obrnjenimi navzdol. Predstava se je odvijala pod nami. Ležali smo z neznanci (žal se gost Tone Partljič ni znašel ob gostji Štefki Kučan, zato je Mladinamit prikrajšan za bombastične naslove, kot so: »Tone Partljič in Štefka Kučan ležala skupaj!« ali »Poslanec in predsednikova žena zalotena in flagranti«). Stiskali smo torej glave in napeto spremljali uro in pol trajajočo predstavo, ki se dogaja leta 1603 v Angliji, v gledališču Rose, ki so mu ubili dramatika Christopherja Marlowa (Doktor Faustus), ravno ko so oponenti kraljice direktorju gledališča plačali naročilo za predstavo, ki naj bi čimbolj očrnila kralje in jih prikazala kot degenerike. Direktor potrebuje denar, sprejme naročilo, vendar nima dramatika. Odkrije talentiranega konjušarja Shakespearja, ga zaklene v svojo sobo in mu naroči besedilo, s katerim naj čim bolj udriha po kraljih. Ta to stori, napiše Riharda ll., sledi premiera, ki jo kraljica zvito dopusti in na njej obračuna z vsemi svojimi tam zbranimi nasprotniki. Shakespearja pokliče na dom in »z njim pripravi po prvi, Kristusovi zadnji večerji, drugo tiskovno konferenco v zgodovini človeštva.