Večinoma se pri daljši rabi droge pojavi toleranca. Toda tolerance ne smemo opredeliti kot »nagnjenost k povečanju doze«, saj v resnici pomeni biološko sposobnost prenašati povišanje doze. Navzkrižna toleranca pa se pojavi, ko toleranca, ki se je razvila za eno vrsto droge, velja tudi za drugo drogo. Npr. ljudje, ki čezmerno uživajo alkoholne pijače, se nagibajo k toleranci za anestetike. Zato je treba pri njih za enak učinek porabiti večjo količino anestetikov. Toleranca tudi zelo niha med posameznimi drogami. Veliko ljudi je pri prvih poskusih kajenja marihuane zaužilo ogromne količine droge, a občutilo le malo ali nič učinka. Ko pa so se naučili, kako priti do želenega občutka, so obstali na odmerku, ki se med posamezniki le malo razlikuje. Tudi uporabniki ecstasyja, LSD in drugih halucinogenov ne kažejo nagnjenja k povečevanju odmerka. Danes je uporaba teh drog večinoma le občasna. Prav tako težko najdemo dolgoletne težke uporabnike teh drog.