posredno plačuje družba. Čeprav je bilo sredi osemdesetih opaziti nekatere pozitivne premike − zlasti se je zmanjšalo število mladostnikov, ki čezmerno uživajo marihuano −, so številke visoke, če jih primerjamo s tistimi iz drugih držav ali prejšnjih obdobij. Zvezni fond za programe boja proti drogam se je z 81 milijonov v letu 1969 povečal na 760 milijonov v letu 1974. Na začetku so dodatna sredstva namenili zdravljenju in preventivi. Tako je bilo zdravljenje z metadonom dostopnejše, po junijskem govoru predsednika Nixona leta 1971, v katerem je poudarjal pomembnost vojne proti drogam, pa so spet namenili več denarja represiji (Reuter 1988: 19). Osti boja proti drogam so naperili proti proizvajalcem, in to ne v lastni državi, temveč proti tujcem. Njihova ekonomska doktrina vsaj na področju drog trdi, da je vzrok ponudba in ne povpraševanje, ki naj bi bilo njen učinek. Tudi predsednik Nixon je namreč uveljavil droge kot temeljni element svoje zunanje politike in posvetil veliko pozornost programu turškega nadzora pridelave opija. Njegova administracija je močno pritiskala, da bi poostrili eno najpomembnejših mednarodnih pogodb, Single Convention on Narcotics, in dopolnili obstoječi seznam s psihotropnimi snovmi. Med Fordovim predsednikovanjem je dozorelo spoznanje, da niso upoštevali razlik med drogami. Tudi predsednik Carter je zamenjal politiko proti drogam, ne pa njenega bistva. Odobril je depenalizacijo posesti majhnih količin marihuane za osebno rabo. Pojem droge je poleg heroina in marihuane razširil na dovoljene droge, ki povzročajo odvisnost. Njegove izjave so nakazovale, da bi bilo treba narkomanijo obravnavati kot kronični socialni problem in ne kot problem, ki mu napovemo vojno (Reuter 1988: 20). Temeljni cilji politike International Drug Control so uničiti droge, preden dosežejo meje ZDA, in razbiti prodajalske mreže, ki dobavljajo droge v ZDA (Nedelmann 1988: 9 v Lukšič 1992: 74). Ponudbo držav, iz katerih je Ameriki uspelo preprečiti dobavo drog, so kmalu nadomestili drugi proizvajalci. Kot poroča Nedelmann (1988: 9), ZDA nimajo vpogleda, kolikšna je dejanska domača produkcija – ameriška produkcija zapolnjuje 15 do 50 odstotkov domačih potreb po marihuani –, imajo pa natančen pregled nad tem, kakšne so razmere v Kolumbiji, Peruju, Mehiki in drugih predelih sveta, od koder prihajajo droge v njihovo državo.