Po začetku velike ruske ofenzive na Odri je general Mohnke 16. aprila 1945 izdal ukaz, naj se v kanclerski palači pripravijo za boj. Podrli so nekaj sten, da bi imele protitankovske enote boljši pregled za obrambo, ter naredili prostor za ostrostrelce in minometalce. Prve ocene položaja so si bile zelo nasprotujoče, zato so štabni oficirji pogosto kar po javni telefonski zvezi, ki je po čudežu še delovala, klicarili svoje znance in prijatelje po mestu, da bi jim ti povedali, kako daleč so že prišli Rusi. V noči s 27. na 28. april sta se tresla zemlja in nebo, saj so Rusi iz vseh orožij obstreljevali vladno četrt, predvsem pa kanclersko palačo. Vladna četrt je bila polna beguncev - mladih, starih, otrok, žena in ranjencev. Manjkali niso niti visoki člani stranke, vladni uradniki in vodje SS. Vsi so bili še v uniformah, v kovčkih pa so že imeli pripravljene civilne obleke. In vsi so obžalovali, da jim ni uspelo pravočasno pobegniti, saj je bilo to pred nekaj dnevi še mogoče. Nekaj berlinskih meščanov je stalo na pragu svojih hiš in jih nemo opazovalo. Po končanem topniškem ognju so Rusi prešli v napad in razvil se je boj za vsak meter ruševin posebej. Nihče ni več vedel, kje poteka bojna črta med nasprotnikoma. V nedeljo, 29. aprila, se je Hitler poročil s svojo dolgoletno ljubico Evo Braun ter napisal svojo politično in zasebno oporoko. V ponedeljek, 30. aprila 1945, je moral Bormann ob pol štirih zjutraj poslati brzojavko admiralu Doenitzu. V telegramu je Hitler zaukazal, da je treba najhitreje in brezobzirno nastopiti proti vsem izdajalcem. "Firer živi in vodi obrambo Berlina," je bil Bormannov dodatek k brzojavki. V firerjevem bunkerju je vladala prava zmešnjava. Goebbels je taval po hodnikih in sobah ter razvijal vedno nove teorije o veliki izdaji, ki je povzročila sedanji položaj. Poslušal ga ni nihče več. Devetindvajsetega aprila zvečer je general Weidling Hitlerju in najožjim sodelavcem že drugič ponovil svoj predlog, da se je treba s preostalimi četami prebiti in pobegniti proti jugu. "Najkasneje 1. maja bo sovražnik dosegel kanclersko palačo." Hitler je načrt odklonil kot brezupen. Toda upanje ga še ni zapustilo, saj je čakal na