Kljub vsemu Klokočovnik tekme v Izoli ne namerava predati. Za to je preponosen. Popoviču in njegovim privržencem tega veselja preprosto ne privošči. O odstopu ne razmišlja, ker meni, da sam ni ničesar zagrešil in da ga imajo Izolani radi, ker jim želi dobro. Zanj so krivi opozicijski svetniki, ki mu grenijo življenje. Niti pomisli ne, da je morda tudi sam česa kriv. Nekako pozablja, da so med opozicijskimi svetniki tudi tisti, ki so mu pomagali na oblast in na začetku tudi verjeli vanj. Klokočovnika na županski stolček namreč ni izvolilo zgolj ljudstvo, temveč mu je to omogočil občinski svet, ki Brede Pečan ni potrdil za vnovično županjo, pa čeprav je vodila z dvema glasovoma prednosti. Oblast pa je dokončno prevzel, ko je ustavno sodišče razsodilo, da glasovnice po pošti iz izolskega doma upokojencev ne smejo biti upoštevane. Javnost se je takrat zgrozila, ko so iz ust priznanega kirurga prišle besede, da nekateri varovanci doma niso sposobni skrbeti zase, kaj šele, da bi volili. Neprimernih izjav je bilo veliko. Zato mnogi menijo, da je dr. Klokočovnik z nepremišljenim skokom v politiko delno zapravil tudi svoj kirurški ugled. Ljudje so začeli dvomiti o njem. Širijo se govorice, da ni več tako dober kot nekoč. Njegovega dirkanja med Izolo in Ljubljano pa so se naveličali tudi njegovi zdravniški kolegi v Kliničnem centru.