In zdaj je nastal strašanski hrup. V neki kulturni redakciji so se postavili na skrajno rigidno birokratsko stališče:če niso pravilno izpolnili obrazca, naj bodo kaznovani. Kako bodo (bomo) kaznovani tisti, ki smo to napako storili, bo odločal upravni odbor Matice, morda nam bo naložil kazen stotih udarcev po podplatih. Kulturna redakcija zelenega časopisa pa nas je že pred tem, zlasti pa ministra za kulturo, postavila na sramotni pranger. Kazen mora biti! Toda tukaj bi bili, če bi se njihova birokratska volja izpolnila, najbolj kaznovana slovenska kultura, njeni ustvarjalci, pisci romanov, knjige o arhitekturi, prevajalci filozofskih in zgodovinskih del, predvsem pa bralci. Kot sem nekje že zapisal, bi dejstvo, da je minister za kulturo Slovenski matici pomagal iz težavnega finančnega položaja, moralo vsakega dobro mislečega kulturnega delavca na Slovenskem razveseliti. Slovenska matica je po svoji tradiciji in vrhunski dejavnosti v današnjem času primerljiva z ustanovami, kakršni sta Slovensko narodno gledališče in SAZU. Namesto da bi imeli zakon o Slovenski matici, ki bi zagotavljal njeno nemoteno delo, imamo birokrate, ki odkljukavajo njene vloge in jih izločajo samo zaradi tega, ker so bile, kot v primeru razpisa za leto 2007, v nekaterih postavkah zahtevki previsoki. Imamo pa tudi na srečo ministra za kulturo, ki ni birokrat,ampak znanstvenik visokega ranga in pisec odličnih zgodovinskih knjig, ministra, ki razume, da so knjige pomembnejše od obrazcev in živa kultura pomembnejša od birokracije. Tudi vsak drug minister bi, prepričan sem, storil, kar je storil je on. Nisem slep in vem, da je bila stvar politična in da je bil glavna tarča napadov minister. Toda napačna tarča. Minister je ravnal v interesu slovenske kulture. Proti interesu slovenske kulture sem ravnal jaz, ki sem, priznam in se kesam, podpisal vlogo z zahtevkom, ki je bil za 24.000 tolarjev večji, kot je predpisoval obrazec. Da bi bila pri tem kaj kriva birokracija, ki s takšnimi obrazci ureja življenje žive kulture, si ne upam niti pomisliti.