Psihologija zgodovine rojstev ima dolgo in častitljivo tradicijo, ki sega v drugo polovico 19. stoletja, ko je oče evgenike sir Francis Galton izdal knjigo z življenjepisi znanih znanstvenikov in jih predstavil v luči podatka, kateri po zaporedju so privekali na svet. Prvi sodobni psiholog, ki se je posvečal tovrstnim študijam, je bil Alfred Adler z Dunaja, v zgodovino se je zapisal kot prvi, ki je opisal manjvrednostni kompleks. Po Adlerjevem je za najstarejšega otroka večja verjetnost, da bo zapadel v alkoholizem ali mamila. V družinah z več kot tremi otroki pa je najmlajši po vsej verjetnosti razvajen, zato razvije manj empatičnih sposobnosti. Srednji otrok ima največ možnosti, da odraste v uspešnega, dobro prilagojenega odraslega, je sodil Adler, ki se je sam rodil kot drugi otrok v družini s šestimi. V naslednjih treh desetletjih se je v psihologijo zaporedja rojstev poglabljalo še veliko znanstvenikov, večina pa jih je, v nasprotju z Adlerjevimi tezami (za katere ni priskrbel nikakršnih znanstvenih argumentov) dognala, da so prvorojenci zvečine uspešnejši kot drugi otroci v družini.