doglednem času bi moral paritetni odbor zakorakati v novo obdobje. Za imena članov družbenopolitičnega organa danes še ne vemo, še večja uganka je, kdo mu bo predsedoval. Igra se je vendar začela. Kot običajno bo tudi tokrat odbor sad določenih političnih ravnotežij, ki bodo gotovo vplivala na njegovo sestavo in prihodnje delovanje. V upanju, da bi člani suvereno in pošteno odločali v prid naši manjšini, je treba vzeti v poštev vsaj en vidik: realno-politične dinamike utegnejo zasukati oz. zamajati marsikatero očitno dejstvo, na primer to, da Slovencev v središču Trsta in Gorice ni in da je zato na teh mestnih področjih zaščita ’nepotrebna’. Lastnost dobrih politikov je umetnostno snovanje poštenih kompromisov: predstavniki naše civilne družbe so že ob odobritvi zaščitnega zakona leta 2001, kljub zadovoljstvu, takoj pripomnili, da zakon ni najboljši in da ga bo težko izvajati. To je pomenilo, da je naša manjšina tedaj dosegla največ, kar si je smela privoščiti. Drugače rečeno: pristali smo na kompromis, o poštenosti katerega bi lahko upravičeno dvomili. Hujše pa je, da se po petih letih paritetnemu odboru po vsej verjetnosti obeta obdobje novih kompromisov, ki jih naša manjšina zagotovo ne rabi. Člani paritetnega odbora in politiki vseh vrst in barv se bodo morali tokrat resno zavedati, da se je obdobje popuščanja končalo. Če zaščitni zakon že itak ni najboljši, ni treba, da bi ga še izjalovili z nekorektnimi pristopi in kompromisnimi političnimi odločitvami. Konkreten primer oziroma ključno vprašanje, na katerega naši politiki ne smejo pozabiti in za katerega si morajo močno prizadevati, je torej ravno vključitev mestnih središč v ’območje zaščite’. Če bi pristojni slovenski politični možje in predstavniki naše civilne družbe ne dosegli tega cilja, bi v zamejstvu izgubili njihovo verodostojnost in naše zaupanje. In tudi če bo včasih preveč izrazita ravnodušnost večine ublažila razočaranje nekaterih, zrahljala posledične začetne razprtije v zamejskih krogih, zravnala zgrožene gube časopisnih komentarjev, naj se pristojni oz. morebitni odgovorni zavedo, kaj so sploh storili: zamejstvo brez pravno-zajamčenih pravic v mestnem središču Trsta (in Gorice) bi izgubilo svojo vokacijo. Če zaščite v središčih ne bo, je nesmiselno, da se bo zakon izvajal drugje. Zaščita v okoliških občinah bi izzvenela zato zgolj kakor zafrkljiva klofuta jenkijev indijancem (ameriškemu avtohtonemu prebivalstvu), ki bi jo zlahka izrazili z geslom: rezervati. Trst bi se potemtakem zdel kot italijanska enklava v morju tujega. Naposled bi si morala še Ljubljana izprašati vest, ali ni tako izgubila simbolnega položaja, ki ga je Cankar imel za pljuča slovenskega naroda, ko je bila na drugi strani današnja prestolnica njegovo srce. Pa najbrž bi pisatelj – sklicujoč se bolj na čustveni angažma kot na današnji očitni geopolitični položaj - potemtakem svojo prispodobo najraje obrnil. John Wayne je v orožarski dejavnosti gotovo bolj spreten od Cankarja, kar pa se neoporečnosti narodnostnih vprašanj tiče, lahko debatiramo!