Zaprlo mu je dotok zraka. Na Viktorjevo srečo gospa Stremšek na vidiku. V tišini so naložili meso na krožnik, Lojze in Viktor pa sta se po kratkem merjenju z očmi spravila v hišo. Lojze je vstopil prvi, Viktor pa takoj za njim. Ne da bi se Lojze kaj dosti mučil, je treščil pred Viktorja zajeten fascikel. Notri časopisni izrezki, kliping. Vinkovo delo. Proti koncu je našel najprej izrezke s torka: polivanje spomenika z vsemi Stremškovimi vred. Na prvih straneh velike fotografije, na veliko izpisan priimek Stremšek. Recimo Leteči cirkus bratov Stremšek, ali pa Družinska tragedija, ali pa Primer družine kot večnega razcepa slovenskega duha, Vse bolj pereča spomeniška problematika, Revizija zgodovine in podobno. V četrtkovih časopisih se je tema selila v kolumne, komentarje in v pisma bralcev, kjer je bila ideja nekega Viktorja Viskasa, ki je predlagal Park spomina kot spomin in opomin na naše spreminjanje in ne na spreminjanje spomenikov, podprta, razdelana, aplicirana in nategnjena. Namesto Stremškovih v četrtek večinoma le še Viktor. Povsod je bil. Vsaj posredno. Mladenič se je zamislil nad vsemi temi izrezki. Elija o tem niti besede. Medtem ko je ležal na podstrešju, je postal … slaven? Vzravnal se je in preklastega Lojzeta verjetno preklasto pogledal.