Drugo politično določilo dolgih desetletij mojega aktivnega življenja pa je bilo dejstvo, da sem Slovenka v Jugi. Jao, Slovenci! V Jugi smo bili Slovenci Švicarji. Na neki način smo v tistih krajih Švicarji še dandanes. Čim južneje si šel, tem bolj po božje so te častili in občudovali. Vidi Slovenca! Meni se je to zdelo sicer pretirano, ampak pod kožo smo vsi krvavi. Kdo ne bi užival. Jaz sem bila previdna in sem zadevo znala jemati s primerno dozo relativizma, vsi pa ne. Še posebej tisti, ki po Jugi sploh niso hodili. In se je zgodilo, da smo pridelali nesrečni vseobči večvrednostni občutek, da smo potegnili Boga za brado že zaradi maternega jezika. V čem smo tako zelo odlični in različni, sicer nismo natanko vedeli in tudi nismo razmišljali. Večini je bila dovolj ugotovitev o razliki med stranišči in o delavnosti in pridnosti tu in lenobi in šlampariji tam. Pozneje so nas sicer ti večvrednostni občutki, ki so se seveda raztezali na vse slovanstvo, kar nekaj stali. Predvsem so nas prikrajšali za mnogo koristnega v časih tranzicije.