Napol oblačen dan sredi tedna je bil, ko nas je Pehta zmamila nekam za Savo. »Nekaj malega še raste,« je rekla in po kake četrt ure vožnje skozi ljubljanske zaselke smo že lomastili po gozdu. Sprva ni bil videti prav nič radodaren, prej otožen, ker je kimavec prerano odgnal sočne zeli in brezbrižno poletno gorkoto. A ni bilo treba več kot deset korakov, že je vzradostil. »Glej, češmin,« se je stegnila Pehta proti grmu rdečih grozdkov. »Kaj pa se z njim počne?« sem takoj povrtala, medtem ko je ona hitro smukala bodičaste veje, plodove pa radostno stresala v košaro. »Posušiš ga in potem dodajaš raznim čajem,« je odvrnila. »Ful ima C-vitamina!« Pragospodnije so ga vkuhavale kot sok in marmelado, ponekod so iz njega delali kis, kot ljudska arcnija (za jetra, žolčnik, zaprtje ali zlatenico) pa je bojda v čislih že od srednjega veka. »Blagodejno vpliva tudi na delovanje ledvic in odvodnih sečnih poti, na srce in krvni obtok,« piše Katja Galle Toplak v knjigi Zdravilne rastline na Slovenskem. Izboljšuje tek, deluje kot tonik; med drugim se uporablja pri vnetju očesne veznice in tudi kot sredstvo za zniževanje telesne temperature; za »čiščenje krvi«; za pospeševanje mesečnice. Čisto nič na njegovi zunanjosti ni nakazovalo tovrstne vsestranskosti, nevedna sprehajalka bi ga kvečjemu olajšala veje ali dveh za v vazo. S Pehto je zažarel kot čudodelen grm. Grm, ki zdravi; brezplačno, naravno. Prvega nabirka je bilo kmalu dovolj, saj se v naravi nikoli manično ne trebi, a že se je jela Pehta sklanjati nad naslednjo dobroto – navadno dobro mislijo. »Cvetove potrgamo za čaj, zelene liste pa uporabljamo v kuhi. Samo takole narediš... Poduhaj,« je med prsti strla zel, ki so jo Grki oklicali za gorsko veselje, naše ljudstvo pa ji reče bolmet, čober, tošta ali zavrta. »A ne, kako lepo diši?« Še lepše pa bo divji majaron dišal v paradižnikovi juhi, kot pesto na pečenih paprikah, pici ali na primer v kaki divjačinski omaki. In tudi v kopalnici se bo izkazal, če bo treba s kopeljo lajšati kašelj ali bronhitis, vneto grlo ali dlesni. V hipu ga je bilo dovolj za nekaj kur in mahnili smo jo naprej. Do lučnika, vitke rastline z drobnimi rumenimi cvetovi, ki se nagručajo kot jagode na trti. Pravijo, da so v antičnih časih z lučnikom svetili, prepojili so ga namreč s smolo ali voskom in uporabljali kot baklo, medtem ko se danes papeževa sveča v ščepcih dodaja čajnim mešanicam za lajšanje kašlja ali pa se denimo macerira v sirupu za izkašljevanje. Češmin, dobra misel in lučnik so bili zadnja bera pred hladno zimsko dobo. Pa nič ne de; zdaj se Pehti obeta prijeten jesensko-zimski ritual – mešanje čajev. »Za domače in prijatelje!« je dodala in začela naštevati mešanice, kot da bi izrekala religiozne speve. »Kaj vse tukaj poleti raste – materina dušica, bezeg, jeglič, plahtica...« Pred dnevi, na primer, je tam okoli nabrala divje šparglje. »Spomladi najdeš tukaj čemaž in kakšne koprive, take mesnate, sočne! In to samo petnajst minut od Šiške!« Potem pa še jasno in glasno: »A večino zelišč naberem na drugih krajih, v bolj neokrnjenih kotičkih, v hribih in na otokih, saj tam lepše dišijo in so tudi bolj zdrava.« Za energijo, srečo, lahko nočPodoben zven je bilo slišati pri zeliščarici Mirjani Grilc na Šenturški gori blizu Cerkelj na Gorenjskem, na kakih šeststo, sedemsto metrih nadmorske višine. »To je tako rekoč idealna višina za zelišča,« je predstavila okolico ter takoj postregla z domačim orehovcem in bezgovim sokom, jabolki, domačimi piškoti. Nad kmetijo so se drle šoje, v bližnjem gozdičku s potokom se je pasla divjad, gospa Mirjana pa je nekaj dni po zadnji polni luni v svoji kašči razkazovala »zelišča z gore«. Pakira jih v različne čajne mešanice, vari domače zeliščne likerje, polni blazinice, izdeluje mazila, tinkture. Njena zelišča med drugim nabavljajo čislana bio gostilna Krištof, številne domače lekarne in prav tako ljubljanski waldorfski vrtec. A zdi se, da ji oči najbolj zažarijo, kadar se pohvali s čim domačim. Recimo svojim »jegermajstrom«, zeliščnim likerjem, ki ga začne delati že marca, konča novembra. »Ves čas dodajam zelišča, novembra precedim, in to je to. Delam tudi žajbljev liker z medom, ki mu dodam malo limonine lupinice, pelina, rutice... To je res samo za domače in prijatelje, za crkljanje.« Resda gospa Grilc za zelišči najraje opreza v naravi, a sadi jih tudi na zeliščnem vrtu za hišo, kamor se je z družino priselila pred devetimi leti. »Nekoč je tukaj stala ena taka majhna hiška,« je nadaljevala z razkrivanjem družinske zgodovine. »Niti ceste ni bilo do sem. Tu je živela vdova Micka in vse okoli so rasle rože, poprova meta, kamilice... Fajn doto nam je pustila.« Svoj delež sta prispevali še mama in babica; Mirjana pravi, da je od obeh podedovala zanimanje, radovednost. »Z babico sem nabirala materino dušico, pa lipo, bezeg, kostanj... Od mame pa sem se naučila, kako narediti bezgov sirup in orehovec. Naprej sem morala sama.« Končala je srednjo ekonomsko šolo in se nato odločila za študij socialnega dela (njena diplomska naloga se ukvarja s posvojitvami). Ni kazalo, da bo sredi tridesetih postala kmetica, zeliščarka. »Ja, res je, najprej sem se s tem ukvarjala samo ljubiteljsko; potem ko sta šla otroka v šolo in vrtec, pa sem zagrabila bolj resno.«Najprej je bilo treba registrirati kmetijo. »Gre za veliko zapletov na občini. Vam povem samo en primer. Ker nisem lastnica zemlje, bi morala vzeti zemljo v najem od lastnega moža, zato je moral on registrirati kmetijo, potem pa še zeliščarstvo kot dodatno dejavnost.« Potem sta zasadila vrt in delo je steklo. Je bilo treba opraviti kakšen preizkus znanja, me je zanimalo, ko pa tako radi svarijo, da se z rastlinami ni šaliti. »Mislim, da zeliščar ne more biti vsak. Prav bi bilo, da bi imeli nekakšen preizkus znanja, saj se na zeliščarja prej ali slej obrnejo ljudje, ki so bolni in iščejo pomoč. Vedno poudarjam, da nisem ne zdravilka ne farmacevtka. Človeške anatomije ne poznam tako dobro, da bi zdravila. Niti tega nočem. Delam čaje, ker jih imam rada. In če nekomu pomagajo pri zdravljenju, mu jih rade volje dam. Dobesedno. Ko grem na tržnico in vidim nekoga, ki zbira kovance, mu čaje kar 'šenkam'.« Pa je socialna nota sicer pomembna za tako delo? »Po mojem moraš imeti spoštovanje do narave, ljubezen do rastlin. Pa ozaveščenost – o življenju, zdravju, energijah, če hočete. Ker pri zeliščih je tako: nikoli ne veš vsega. Niti za eno rožico ne moreš reči, da jo obvladaš.«Za resno usposabljanje v resnici ni priložnosti, zatrdi zeliščarica s Šentjurske gore. »Želela bi si, da bi z nami delil zanje kakšen farmacevt ali zdravnik, to bi bilo super. In, kaj pa vem, morda ima kdo željo, da bi tudi od nas kaj izvedel.« Kot zgleden primer odnosa države do zeliščarske kulture navede sosednjo Avstrijo: tam imajo zeliščarji status urejen, med drugim jim je dovoljena tudi prodaja zelišč, ki jih po črki slovenskega zakona smejo prodajati samo lekarne (na primer konopljiko, belo omelo, šentjanževko, borago ali pljučnik). »O Avstrijcih vlada stereotip, da so zaprti in nesproščeni, pa to ni res. Zelo so ozaveščeni in odprti. Na Tirolskem je polno zeliščarskih kmetij in prav povsod so nas lepo sprejeli, povedali so nam marsikatero recepturo, kar ne bi mogla trditi za naše kraje.« Vedeti moraš, kaj »sede« skupajPoleg izobraževalnega pohajkovanja po zeliščarskih kmetijah so Mirjano o zeleh največ naučile knjige. »In stari ljudje,« doda. »Veliko znanja imajo. Oni rečejo, ta rastlina pomaga za to in to, ne poznajo pa njenega pravega imena, ker imajo svoja. To je lepo izročilo.« Ohraniti ga skuša v mešanicah, ki jih je poimenovala 33 rožic, Ženski, Moški, Otroški, Energijski, Za srečo in Lahko noč. »Na mešanice smo se bolj osredotočili tudi zaradi prodaje. Pokazalo se je, da s tem ljudem olajšamo delo. Čeprav redkokdo pri meni kupi čaj, ne da bi prej kakšno rekla. Kadar sem na sejmih, se ves dan pogovarjam s kupci. Na vsaki vrečki je nalepka z navodili za uporabo. Na mojih čajih najdete tudi mojo telefonsko številko, da lahko kdorkoli pokliče in kaj vpraša. Se je že zgodilo, da sem neki gospodični namešala čaj za želodec, ki ga ni prenašala. S čajem ni bilo nič narobe, res pa je bil v njem žajbelj, na katerega je bila alergična, a tega ni prej povedala, niti ni prebrala sestavin na nalepki. Šele ko sva se pogovorili, sva skupaj odkrili, kaj je povzročalo slabost, in zadevo rešili.« In ko smo že pri svarilih: »Uvin čaj, eden redkih čajev, ki jih priporočajo zdravniki, je v resnici zelo močan čaj. Zato je treba biti posebno pozoren pri nosečnicah, ki tega čaja sploh ne bi smele piti, ker sproža krče. Nasploh z nobenim zeliščem ni dobro pretiravati, posledice so lahko hude. Šentjanževka, recimo, nevtralizira učinek drugih zdravil, pri ženskah naredi v kombinaciji s kontracepcijskimi zdravili celo zmedo. Določene kombinacije zelišč lahko pripeljejo do zastrupitve – vročine, bruhanja, slabega počutja.«Kako zelo jo znajo zagosti zeli, pripoveduje Ana Roš, ki z možem Valterjem vodi gostilno Franko v kobariškem Starem selu. »Znana je zgodba, kako sem z 'zeliščno' pašto zadela Valterja, da še nekaj časa ni prišel k sebi,« se je spominjala Roševa, medtem ko je soprog kriknil le: »Mamma mia, kaj mi je delalo s srcem!« Sicer pa Ana pravi, da brez zelišč ne more kuhati. »Zelišča so kontrasti, so karakter, so tisti element jedi, ki lahko ustvari popolno harmonijo.« Zato imajo za hišo lično urejen zeliščni vrt, ki je skrb in veselje Valterjeve mame. »Precej je divji, poln rož,« ga opiše »ta mlada«. »Vsako leto z mamo in Valterjevim očetom Frankom pripravimo seznam zelišč, ki jih potrebujemo.« Zeliščna solata, ki je na jedilnem listu spomladi in poleti že tretje leto, se namreč sezonsko spreminja. »Ker se spreminjamo tudi mi,« pojasni Ana. »Letošnja je doživljala največji uspeh. Na potovanju po Japonskem sem se namreč zaljubila v dresing za solate iz praženih arašidov in tako je mastna baza za solatko postala emulzija olivnega olja in praženih arašidov.« Najbrž moraš imeti za zelišča zelo izostren okus. »Vedeti moraš, kaj 'sede' skupaj. Jaz, po pravici povedano, delam po čisti intuiciji, recimo, da pehtrana in bazilike nikoli ne postavim skupaj. Sicer jih rada dodajam jagodičevju. Na primer bazilika in jagoda, malina in timijan, ananas in koromač...« Toda samo zelišč ne moreš žvečiti za predjed, meni kuharica. »Zeliščne solatke morajo imeti močno bazo, pri meni je to tekoči rumenjak in že omenjena emulzija iz arašidov, ki da okus praženega, topel mlad krompirček, hrustljave, na drobno zrezane zelenjave; za kislino se uporabi doma pripravljen malinov kis, ki ga zreduciramo v gostoto na kapljico, potem se začnejo zlagati zelišča. Najprej šopek kreše, potem vejice sveže pokalice, vejica koromača, pehtrana, svež origano in timijan, pa ognjič in kamilica, list in cvet borage, meta, melisa, pa bezgovi cvetovi, če takrat cvetijo, in potem ponovi vajo spet od začetka. Končamo s ščepom solnega cveta in oljčnim oljem. Pa pozor! Listkov in cvetov nikoli ne trgamo, tako vse esence ostanejo v zelišču.« Dobra PehtaTrgamo itak ne, pridoda Mirjana. »Ko se odpravimo nabirat zelišča, moramo imeti s seboj oster nož ali škarjice, da zelišče pravilno odrežemo, da ne izpulimo korenin.«Vse tri sogovornice pritrdijo staremu reku, da za vsako bolezen rož'ca raste. In kaj priporočajo proti najpogostejšim nadlogam – mačku, glavobolu ali prehladu? »Pri mačku ni boljšega zdravila od zajčje deteljice,« izstreli odrešitev Grilčeva. »Odlično zdravilo! Lahko ga pijemo kot čaj, ko pa raste, spomladi in poleti, v hribih pa tudi jeseni, jo kar jemo, svežo. Okus ima kot kislica. Pri glavobolu je na voljo več stvari, vendar pa moramo najprej ugotoviti, od kod izvira. Ali je migrenski ali se je zgodil zaradi dehidriranosti, jeter, ledvic ali želodca, psihe, predmenstrualnega sindroma... Pri ženskah, recimo, pomaga citronka. Dišeča perla, rastlina, ki raste v času čemaža, je odlična za glavobol. Za prehlad pa raznorazne reči – od močvirskega oslada do bezga. Nekateri prisegajo na kapljice ameriškega slamnika, drugi na sirup iz čebule in medu, vsekakor pa je za izkašljevanje odličen trpotec ali sirup iz smrekovih vršičkov.«In kot vedno – preventiva. In če kakega nadobudnega zeliščarja premamijo bilke, se je treba najprej oborožiti z znanjem. »Najprej preberite kakšno knjigo, povprašajte izkušene zeliščarje, naj vam pokažejo rastlino, da si jo boste lažje zapomnili,« svetuje Mirjana. In doda, naj ne ostane le pri čajih. »Specite pito z žajbljevimi cvetovi, kruh iz bezga, metino pecivo, pripravite sivkin sladoled, žganje divje češnje ali trpotčev sirup... In še to: naj že kdo posname film, kjer bo Pehta pozitiven lik.« apol oblačen dan sredi tedna je bil, ko nas je Pehta zmamila nekam za Savo. »Nekaj malega še raste,« je rekla in po kake četrt ure vožnje skozi ljubljanske zaselke smo že lomastili po gozdu. Sprva ni bil videti prav nič radodaren, prej otožen, ker je kimavec prerano odgnal sočne zeli in brezbrižno poletno gorkoto. A ni bilo treba več kot deset korakov, že je vzradostil.