Prvi belci, ki so prišli na ta območja, so bili raziskovalci, za njimi pa so prišli trgovci s kožami in misijonarji. Večina Inuitov pa je v stik z belim človekom in njegovo kulturo prvikrat prišla šele po drugi svetovni vojni. Danes beli ljudje zasedajo vsa pomembna mesta v skupnosti: delajo v šolah, zdravstvenih postajah, v upravi … in domačini se zavedajo, da večina teh ljudi pride v te, s snegom in z ledom pokrite kraje, le za nekaj mesecev - zato da si naberejo ogromno denarja - in potem odide. Zavedajo se, da na njihov račun bogatijo 'izobraženi' ljudje, ki se večinoma nikoli ne potrudijo vključiti se v skupnost. In zato je odnos do belcev pogosto odklonilen. Edini, ki se zares trudijo živeti s staroselci in jih tudi razumeti, so katoliški misijonarji, ki se tudi edini naučijo jezika Inuitov - inuktituta - pred desetletji pa so celo živeli v iglujih, lovili živali in se prevažali s pasjo vprego. Oni pa so žal tudi edini belci, ki spodbujajo razvoj inuitske kulture. Cerkve so edini kraji, kjer je mogoče opaziti precejšno mero inkulturacije v okolje oltarne mize so npr. v obliki sani, tabernakelj je mali iglu … Misijonarji so tudi tisti, ki so Inuitom naredili pisavo; abecedo silabik, ki je precej preprosta in jo danes uporabljajo nekateri Indijanci in Inuiti.