Natašina zgodba je precej bolj osredotočena na težave. Ampak če natančno beremo, vidimo, da je ustrezneje, če rečemo, da je osredotočena na lastno premagovanje težav, ki jih je imela. Zgodba je zelo pozitivno intonirana, kar se tiče problemov v življenju. Sliši se kot nekakšen spodbuden nagovor drugim »sotrpinom« iz društva, da se da z voljo vse premagati. Tudi sama rada pomaga, zato si želi postati medicinska sestra. V osrednjem delu zgodbe izvemo več o njenem življenjskem svetu, kdo jo obkroža (mama, oče, prijatelji), o tem, kaj počne v vsakdanjem življenju, in zlasti, kaj rada počne. Rada bere, se sprehaja in žurira s prijatelji iz Šentmara; je družabna, rada pa ima tudi mir. Zgodbo nadaljuje s kratkim skokom v preteklost, ko je še žurirala v Ljubljani, in jo konča s ponovnim zasukom k svojim težavam (s slabostjo zaradi antidepresivov) in prav na koncu tudi z rešitvijo težav. Čeprav se precejšen del zgodbe, zlasti v uvodu in sklepu, vrti okoli njene stiske, pa Nataša niti enkrat ne spregovori »kot bolnica«. O svojih stiskah govori v smislu stvarnega popisovanja situacij, dogodkov in rešitev (zdravila se je v bolnišnici, jemala je tablete, bilo ji je slabo zaradi antidepresivov, nehala jih je jemati), in ne kot nepreklicna bolnica. Ljudje s psihiatrično diagnozo ali s katero drugo stigmo se namreč pogosto predstavljajo z njo (tipični primer so zgodbe zdravljenih alkoholikov, ki se začnejo z »jaz sem alkoholik« in se razvijajo s popisovanjem dogodkov in stanj, ki izvirajo iz tega osnovnega označevalca). Take zgodbe spodbujajo institucije ali programi, ki temeljijo na prepričanju, da so hendikep, bolezen ipd. nespodbitna objektivna dejstva, ki prekrivajo vsa druga življenjska področja. Človek sam postane ta problem (bolezen, hendikep). Ljudi spodbujajo, da bi si to tudi čimprej »priznali«. Priznanje naj bi bilo »terapevtsko«, zlasti pa naj bi kazalo na zrel in realen odnos človeka do sebe/svoje bolezni. Če pa se težave še poglobijo, bodo morda na drugem koncu te poti še odrešeni. Iz Natašine zgodbe je čutiti tudi njeno samozavest in avtonomijo pri opisovanju svojih problematičnih stanj; pri opisovanju uporablja svoje izraze (»včasih vidim le temno stran življenja«), precej odločno in jasno pa je tudi njeno prepričanje, da se je težav znebila sama.