Z očetom in najino lahko »artilerijo« sva si vzela čas in opazovala prebujajoče se jutro. Prvi sončni žarki so začeli sramežljivo kukati izza visokih gorá in dolina se je kopala v nežni svetlobi. Pot sva nadaljevala proti toku in prijetno je bilo poslušati ščebetanje ptic v prebujajočem se jutru. Težko si je zamisliti, da le lučaj od mestnega vrveža in hrupa obstaja tako prijeten kraj. Skozi gozd sva se počasi spuščala proti reki. Že po nekaj metrih pa sva obstala kot okamnela. Sredi čudovite oaze sva ob mogočni smreki naletela na divje odlagališče. Star odslužen pralni stroj, zavržene avtomobilske gume, veliki zarjaveli sodi z neznano vsebino, hladilnik, pa še en pralni stroj, velike vreče s smetmi … Le kaj je ljudem, da vozijo smeti in odslužene stroje v naravo in jo onesnažujejo, saj je povsod urejen odvoz smeti in kosovnega materiala? S težkim srcem sva nadaljevala pot proti srebrnemu odsevu reke v dolini. Prišla sva do nje in doživela še eno neljubo presenečenje. Obrežje sicer lepe reke pod nama je bilo vse, do koder je segala reka ob prejšnji poplavi, okrašeno s plastičnimi vrečami in smetmi, ki so žalostno visele do globokega tolmuna, v katerem se je lesketala na oko čista voda. Tudi okolica je delovala neokrnjeno in čisto. Po šoku, ki sva ga doživela ob reki, še nekaj časa nisva prišla k sebi. Odločila sva se, da bova o divjem odlagališču obvestila pristojne okoljevarstvene službe. Kar nekaj časa je trajalo, da sva zopet začela uživati v prebujajoči se naravi in tišini, ki naju je obkrožala. Čez čas sva začela z ribolovom in vse ribe, ki so tisto jutro prijemale kot nore, spuščala nazaj. Po malici, ki sva si jo privoščila, sva se še dolgo pogovarjala o onesnaževanju okolja in neodgovornosti človeške družbe do varovanja okolja. Na soncu je postalo prijetno toplo in oče se je umaknil v senco. Rekel mi je, naj še sam malo poprimem za palico, saj je do 12. ure, ko se bomo sešli pri Vinkovem avtu, še daleč. Vabo sem namakal v tolmun, a je bilo videti, da so se tudi ribe, prav tako kot oče, umaknile pred pripekajočim soncem. Nič zato, sem si mislil sam pri sebi, tudi tako je lepo. Poslušal sem žuborenje reke in nežno pesem ptic v visokih krošnjah, ki jo je le tu pa tam zmotilo očetovo smrčanje. Naenkrat pa …, kot strela z jasnega, močan poteg. Riba je še enkrat močno potegnila proti toku, nato pa začela plavati proti meni. Bila je velika in njen močan lesk me je slepil in mi jemal vid. V tistem trenutku sem si želel Vinkovih smešnih roza sončnih očal. Priplavala je vse do obrežja in pomolila glavo iz vode. V tistem trenutku se je prebudil tudi oče in si začudeno pomel oči. Takšne ribe ni videl še svoj živi dan.