V kapeli smo preživeli kakšne tri ali štiri dni, ko smo v bližini opazili premikanje čet. Ob svitu smo opravili pregled okolice in ujeli pet fašistov. Preden smo jih ustrelili, so priznali, da so člani enote, ki je namenjena proti Huesci. Tisto noč me je doletela straža z nekim Salernom, Napolitancem, ki je, kot mi je priznal, ponaredil datum rojstva, da bi se lahko prijavil v vojsko. Star je bil sedemnajst let, dve leti mlajši od mene. Bila sva sama na gričku, prekritem z grmičevjem, od koder je človek takoj zapazil vsakršen premik, ki bi se lahko zgodil na površini več sto metrov naokrog. Salerno je bil zelo živčen. Sovražnika je videl povsod; kakršen koli šum, žuborenje reke, listje na drevesih, piš vetra ga je navedel na misel, da se bliža sovražnik. Naposled je tudi mene pripravil do tega, da sem postal živčen. Ko je vzšel mesec in se je srebrni sij razprostrl po grmičevju, je postal Salerno še bolj vznemirjen. Zdelo se mu je, da je grmovje oživelo. Čez nekaj ur sva naposled razločila resničen zvok. Prežala sva za neko skalo in videla, kako se kolona upornikov pomika naprej med goščo.