Veselo slavje letnega časa, polnega ptičjega petja in plesa, se ob žuborenju potokov in rahlih sapicah glasbenih akordov vedno začenja vedro in živahno. Tudi pomlad Kersnikovega življenja na Brdu je bila vedra in živahna. »Deca je imela tu imenitno torišče za svoje igre. Pred velikim, s trto poraslim pročeljem gradu se je razprostirala peščena ravnica, ki so jo obdajali kakor vitki stražniki visoki topoli. V ospredju je stala košata lipa, še dalje po holmu navzdol je vodil dohod do gradu, počenši od orjaških dveh belih platan kraj ravnice, skozi gost senčnat drevored iz divjih kostanjev … Na desni je bil ribnik z glasno domačo vodno perutnino, za ribnikom se je razprostiralo polje in iznad njega so molele strehe gospodarskih poslopij in grajske pristave.« Podoba se v teh desetletjih letih ni dosti spremenila. Senčnat drevored, ribnik z okoliškim parkom in pristava z gospodarskimi poslopji kljub novi podobi še vedno spominjajo na stare čase. Toda gradu, ki so ga požgali partizani leta 1943, danes ni mogoče obuditi. Tu ne boste našli starih sodnih uradov in pravdanja željnih ljudi, številnih stanovalcev gradu in glasen vik otrok, ki so dajali živahen utrip trški kulturi nekdanje Lukovice. Danes je tod vse mirno, le bližnja šola, ki nosi pisateljevo ime, od daleč spominja na vrvež pred stotimi leti.