Opolnoči se je odmajal v stolnico. Vanjo ga je vabila spevna Sveta noč, blažena noč, ki jo je iz orgel izvabljal orglar, pel pa je ubran pevski zbor. Prerinil se je h glavnemu oltarju. Pijano je smrkal, praznil steklenico in strmel v blišč na smrečici. Z motnim pogledom je premerjal očarljive jaslice in mavčne ovčke na zeleni preprogi. Poslušal je pritajeno žuborenje potočka, nekaj časa mežikavo buljil v vrteče se mlinsko kolesce in nazadnje prisluhnil božjemu služabniku. Z zabuhlim obrazom se je slinil in napihoval v mikrofon, dvigal roke k molitvi ter zanosno govoril o svetih, blaženih božičnih nočeh. Marka je tisti hip zgrabila sveta jeza.