Ko se vračam domov, pri Niki zagledam luč. Če mi zdaj pove, da se je dobila s svojim bivšim – ko dobro vem, kje je Marko – sem rešena. Pozvonim. Nika mi odpre v halji, slabe volje je in dozdeva se mi, da je objokana. Pove mi, da je čakala tipa več kot pol ure, vendar se ni prikazal, njegov telefon pa je bil nedosegljiv. Hmmm. Še vedno sem torej tam, kjer sem bila. Ustrelim: »Zdaj bi mi pa že lahko povedala, kdo je; saj ga najbrž tako in tako ne poznam!« »Poznaš ga …« se trpko nasmehne Nika in moj želodec se skrči na velikost posušene bučne peške. »Marko je, kajne?!« hočem zakričati, tedaj pa se Nika nasloni name in zahlipa. Počutim se kot največja pokvarjenka tega sveta. Delam si probleme tam, kjer jih ni, pred nosom pa imam prijateljico, ki preživlja hude čase dilem in negotovosti. Sprejmem povabilo na kavo in potem klepetava o nepomembnih rečeh, dokler ne zaslišim iz našega stanovanja prav huronskih krikov. Na hitro se poslovim ter pohitim domov.