Ne glede na ideološko ali biološko ali intestinalno prepričanje je pisatelj slogovno vendarle tukaj zdrsnil v dvoumnost:"Tudi tisti občutek v glavi je iz želodca," kajti ne vemo, kako naj bo iz želodca občutek, pa še v glavi povrhu, verjetno je avtor nameraval bolečino opisati, da se tudi tisti občutek v glavi dviga iz želodca oziroma da tisti občutek v glavi prihaja iz želodca, kipi iz želodca, izžareva iz želodca. Kajti občutkov iz želodca preprosto ni, razen mogoče v nadrealističnem absurdu ali asociaciji. V času gladovnih stavk in kozmetičnega postenja sta dva dneva brez hrane šele začetek. Gre torej za duhovno nepripravljenost na lakoto, gre za duševno stanje, v katerem se naj človek zasmisli samemu sebi, ker ni jedel le dva dni in ga daje varljivi občutek lakote - ravno zato, ker je pozabil na želodec, mu v želodcu kruli, torej v resnici sploh ni pozabil na želodec in neprestano misli na hrano, le da tega ne pove izrecno, je tako rekoč odvisen od jedače, sicer ne bi bil vreden samousmiljenja, ker ni jedel dva dni; in če je napet, trd kot kamen, bi ga bilo treba klistirati. Med hotenim dejanjem - gladovanjem - in namenskim opisom tega dejanja je nehotena misel na lakoto. Revolucija, animalno vitalistični element, nekaj barbarskega, tudi element lumpenelite... je tako vseskozi odvisen od želodca, namreč od simbolnega in pisateljsko opisanega želodca, od lakote. Preseganje tega simboličnega želodca je mogoče, kakor pravilno ugotavlja Taras Kermauner v spremni besedi k Minevanju, kolikor je edinole vrednostno-socialna osmislitev, obrzdanost, preusmerjenost k ustvarjanju, torej post, kajti šele v postu je mogoča skesanost in dejavna samouresničenost.