Vendar pa ji to, da je v nebo vpijoče smrdela, še ni bilo dovolj. Kaj kmalu je šušteče zašarila po vrečkah, potem je nekaj izvlekla ven, le bog ve kaj, ter pričela to neznano stvar slastno konzumirati. To pa je počela izjemno aktivno, skoraj z nekakšnim besom, da sem bil, opazujoč jo od zadaj skozi razmik naslonjal za glavo, čisto paf. Lične mišice so ji plale kot kakšnemu kandidatu za mistra univerzuma, kadar se s svojo muskulaturo na podiju pači pred publiko. Potem pa je privršal naslednji udarec v liku nekega mozoljastega vajenca, mislim da lesarske stroke. Brezobzirno se je fuknil na sedež poleg mene, me med tem nekajkrat grobo hebnil, dvakrat ali trikrat globoko zasopel, razkrečil noge ter izvlekel svoj mobilni telefonček. Potem se je pa pričelo jalovo veselje. No, pa tiste njegove šale bi že še prenesel, morda mi je šlo na živce le tisto njegovo dogovarjanje s prijatelji o tem, kako bodo šli popoldne na pir, kajti s tem je moja taista nakana izgubila mnogo originalnosti in pomembnosti, kajti prešinil me je pomislek, češ a sedaj bom pa po končani službi srkal tisto toliko pričakovano in čaščeno pivo enakovredno nekemu aknastemu pubertetniku. Skratka, zdelo se mi je, da mi je brezobzirno ukradel zamisel in jo oskrunil. Potem je še klical in klical, zdelo se je, da teh njegovih pogovorov ne bo nikdar konec, vmes včasih prhal od smeha, drugič pa se pogreznil v tako zaupnost, da je v telefonček govoril le še z obilnim goltnim puhanjem sape. Zadah pa, ki ga je pri tem kot iz kakšne grobnice izpuščal iz svojih črevc, je bil več kot ostuden, vse skupaj je namreč kiselkasto zaudarjalo po napol prebavljenem, v želodčnih sokovih koaguliranem jajčnem rumenjaku, kar je postalo še posebej vsiljivo, kadar se mu je med telefonsko posiljenim hohotom nehote debelo spahnilo. Končno je tudi tista baba na sedežu pred mano končala s svojim zajtrkom, in čeprav nisem mogel zapaziti, s čim se je pravzaprav sladila, sem prišel do sklepa, da bržčas s kakšnimi trdimi piškotki, na debelo posutimi s štaubcukrom. V ta sklep me je prisililo dejstvo, da si je iz ust izvlekla umetne zobe, tiste klasične, tudi kastanjete imenovane, ter jih pričela skrbno cmokljajoče oblizovati. Še posebno pozornost je posvetila tistim polkrožnim jarkom, s katerimi proteza seda na brezzobe čeljusti. To je počela izredno skrbno in temeljito, tako da mislim, da tistega jutra nobena mačka ni imela tako skrbno oblizanega kožuščka. Nekajkrat je med šklopotom, ki mu je posebno resonančnost poudarjala votlost lobanje, tisto meseno rdečo plastiko spet vtaknila v usta, tako za preizkus, če so jih dobro padle na čeljusti, še malo sem ter tja škrabljajoče pošejkala s čeljustmi, potem pa z debelimi očmi pozorno zrla pod strop in pri tem nedvomno proučevala, če je zdaj res že vse čisto v redu, a na žalost ni bilo, zato je ta nagravžni postopek še in še ponavljala. Ja, če bi prej pocmokala le žemljico ali pa kakšno drugo pecivo iz kvašenega testa, sem bil jezen nanjo, bi se ji tiste drobtine v slini že davno razmezele v mehke in nemoteče drekasto razmazane flekce, ampak ne, dama si je pač morala privoščiti piškotke, pripravljene iz ostre moke, tista mivka pa res zleze pod protezo in potem nemilostno guli čeljust. Z uživaškim branjem o državniških hudobijah mogočnega cesarja torej ni bilo nič, vsa pričakovanja o prijaznem dnevu, ki naj bi me čakal, so se razpuhtela v nemarnih vonjih in sapah, ki so me zajeli, v gnusnih razgledih, ki so se odvijali tik pred mano, grobih hebanjih poleg mene sedečega nemarneža, pa v tistem vreščavem kokodakanju mobilnega telefončka, neslanem blebetanju in v iz svinjakov znanem cmoklanju. Sicer sem res mil in miroljuben človek, prav vsi moji prijatelji in znanci bi vam to radi potrdili, toda to jutro sem postal nenadoma nenavadno hud. Kar na lepem pa me je popadlo, da bi planil, zgrabil tako tisto umetno zobalo pa še mobitelček zraven ter oboje v srdu zadegal skozi okno, češ naj se s čiščenjem piškotnih drobtinic in kljuvanjem po tipkovnici ukvarjajo tam zunaj plahutajoče črne vrane, tisto babo in vajenca lesarske stroke pa shebal kar skozi zaprta vrata ven na plano. Ja, to jutro sem bil izredno hud.