endoskopija, vizualen pregled notranjega dela bolnikovega telesa. Prve oblike endoskopov, na primer *oftalmoskop in laringoskop (za pregled oči oziroma glasilk), so razvili v 19. stoletju, ko je postalo najpomembnejše lokaliziranje (ugotavljanje natančnega kraja) bolezni v telesu. Ti instrumenti so uporabljali sončno svetlobo ali svetlobo luči, ki so jo zrcala ali včasih leče odbijale v preiskovani organ. Uvedba električne svetlobe je omogočila preiskovanje teže dostopnih telesnih delov, na primer želodca (z gastroskopom). Ko so razvili miniaturne svetlobne žarnice, so lahko svetlobni vir pritrdili na konec toge ali poltoge cevi, ki je vsebovala teleskopske lečne sisteme in ki so jo lahko uvedli naravnost v preiskovani organ. Od 60. let je pospešila konstruiranje endoskopov raba sistemov *optičnih vlaken, ki omogoča 'upogibanje' svetlobnih žarkov. Instrumenti so postali tako majhni, da se lahko uvedejo skozi telesne odprtine ali v zadnjem času skozi majhne incizije (vreznine). To zadnjo tehniko uporabljajo na primer pri pregledovanju sklepov (artroskopija), trebušne votline (laparoskopija) ali ploda v maternici (fetoskopija). Namen endoskopije je večinoma diagnostičen (na primer odkrivanje peptičnih razjed ali želodčnega raka), s sodobnimi endoskopi pa lahko odvzamemo tudi *biopsijo (tkivni vzorec). Skozi endoskop se lahko opravljajo tudi zdravilni postopki, na primer operativno zmanjšanje zvečane obsečnice. Izraz se uporablja tudi za analogne industrijske postopke za preiskavo mest, ki niso zlahka dostopna.