V nekem hotelu, še v Bagdadu, so se mu začeli vračati osnovni nagoni: »Ko sem zavil okoli vogala na hodnik pri recepciji, sem zagledal žensko. V ujetništvu so popolnoma izginili občutki poželenja. Zdaj pa se je spolnost vrnila v navalu. Ves čas, ko sem bil v zaporu, sem komajda pomislil na seks. Zdaj pa je bilo, kot da bi preklopil stikalo, in naj mi ne govorijo o psihiatričnem prilagajanju in da se je treba stvari lotiti zlagoma. Kot iz vedrega neba, bang! Čista pohota, povsem oblikovana, hipna in gola kot vselej.« Po seksualnem nagonu se mu je vračala želja po stiku z soljudmi: »Odpeljali so nas proti Jordaniji. Kar naenkrat nisem mogel nehati govoriti. Ves čas deseturne vožnje sem govoril in govoril komurkoli, ki me je hotel poslušati; in tudi tistim, ki me niso hoteli. To je bil odmev na življenje v samici, na to, da je bilo v preteklih sedmih tednih tako malo priložnosti za pogovor. Tako sem med drugim pogrešal že sam užitek, ko lahko govoriš in veselje, ki ga občutiš ob stiku s sočlovekom. Bogve, če se je kdo sploh zmenil za mojo neskončno blebetanje, a mi je nadvse dobro delo.« V njuno zdravljenje je bilo vključeno tako fizično okrevanje kot psihološka pomoč, s katero so poskušali zmanjšati možnost za PTSD. Nichols se spominja, da proces prilagajanja ni bil enostaven: »Po vsem tem sem bil močno utrujen. Močni želodčni krči so mi dali priložnost, da sem se opravičil in se odmaknil od nenehnega izpraševanja. Končno sem se lahko vrnil v bolniško posteljo in zlezel v posteljo. Ne bi verjel, vendar nisem mogel zaspati. Po tolikem času, ko sem se bil navadil spati na trdih betonskih tleh, mi je bilo zdaj neudobno. Ker sem bil navajen ledenega mraza, se telo ni hotelo prilagoditi toploti in še dolge tedne po tem so bile rjuhe zjutraj, ko sem se prebudil, mokre od potu. …Vsi so bili nemogoče prijazni in ustrežljivi. Jaz pa sem se obnašal kot sebična veverica.