V soboto sem bil v avstrijskem Gradcu. Ko sem zjutraj odhajal, je središče Celja kazalo klavrno podobo, ki je postala že običajna za sobotna in nedeljska jutra. Vse, kar ni bilo močno pritrjeno, je bilo prevrnjeno. Ulice so bile nastlane z razbitimi steklenicami ter zveriženimi plastenkami in pločevinkami. Družbo so jim delali še vsakovrstni odpadki, ki so se jih znebili nočni garači. V zadnjem hipu sem se na dveh mestih komaj izognil želodčni vsebini ponočnjakov. Niti najmanj nisem dvomil, da se jim je uprl želodec zaradi gnusa nad njihovim lastnim početjem. Bera tiste noči je bilo še razbito izložbeno okno in polomljeno drevesce, ki ne bo učakalo pomladanske brsti.