V hudih sanjah sem bila vedno odrasla, čakala sem avtobus na znanem postajališču. Postajališče je bilo na pravokotnem križišču dveh ravnih cest blizu centra. Otipala sem denar v žepu in gledala na cesto. Ko je pripeljal avtobus, se je vzdušje v sanjah rahlo spremenilo. Komaj sem to zaznala, ne več kot toliko. Kmalu zatem, ko sem stopila na avtobus, sem se začela počutiti neprijetno. Postajališče bi moralo biti modro. Zakaj se torej spomnim, da je bilo oranžno? In obe cesti. Zdaj sem se spomnila tudi prostrane gmajne. Šopi sivo zelenkaste trave in blatna steza, temačno nebo. Ta občutek bo počasi naraščal, dokler ne bo kar naenkrat silovito izbruhnil in vedela bom, da sem na napačnem avtobusu. Kakor hitro se bom tega zavedla, bom opazila, da v avtobusu ni nobenih drugih potnikov. Delci pokrajine, ki je nisem prepoznala, so bistveno prehitro drveli mimo skozi umazana okna. Ko sem s pogledom ošinila voznikovo ogledalo, v njem ni bilo nobenega odseva. Nihče ni vozil avtobusa. Kakor hitro sem se o tem prepričala, je avtobus samo še pospešil. Nič drugega mi ni preostalo, kot da sem se oklenila ročajev nad sedeži pred sabo, medtem ko je bil pospešek vse hujši in so gume odskakovale od cestišča in butale v grobo zemljo. Avtobus je tudi brez voznika vedel, kam pelje. Jaz tudi. Pred nami je bil zid. Pospeševali smo proti steni in popolnoma sama sem bila kriva. Vstopila sem na napačni avtobus. V trenutku, ko smo treščili, sem se zbudila. Danes zjutraj pa v žepu nisem imela denarja, ampak tablete. Dovolj za čez vikend, razstresene. Prvi avtobus je bil v redu. Bil je okej. Kakih pet minut po začetku vožnje pa se mi je v želodčni votlini oglasil tisti negotovi občutek. Avtobus ni zapeljal v pravo smer. Zavil je z glavne ceste in zapeljal po ulici, ki je nisem poznala. Pogledala sem okoli sebe in se takoj počutila malo bolje, zato ker so bili vsi ljudje še vedno tam. Tudi voznikovo ogledalo je bilo v redu. Za vsak slučaj pa sem se vseeno držala za ročaj nad sedeži pred sabo. Mimo nas sta šli med dolgimi zaplatami zoranih polj in divje trave dve mesti. Vstopilo je več ljudi. V tretjem mestu je prišlo do zapleta, ko je nek starec s slušnim aparatom v velikosti opeke, stopil na avtobus, ne da bi vedel, kam bi se rad odpeljal. Kar stal je, iztegnil roko in čakal na vozovnico, rekel pa ni nič. Enkrat ali dvakrat je stresel glavo, ampak denarja pa ni dal od sebe. Preprosto ni vedel. Voznik mu je dovolil, naj ostane, ampak je že na naslednji postaji godrnjaje vstal. Dekle z dojenčkom mu je pomagalo izstopiti. Mogoče je ves čas tako potoval, ne da bi vedel, kje je. Nekaj postaj naprej sem zagledala rdeče stolpnice in poslopje, ki bi lahko bilo pekarna. Center Boot Hilla mi je počasi prišel pred oči, ravno ko sem ga pričakovala. Samo po drugi progo smo se peljali. Vsekakor smo se morali ustaviti pred bungalovom, le da jaz tega nisem opazila. Stvari so mi počasi postajale znane in jaz nisem niti