Učinkovanje in uporaba: Zaradi antipiretičnega, antiflogističnega in analgetičnega delovanja uporabljamo vrbovo skorjo pri vročinskih obolenjih, infektih z glavobolom in splošnimi bolečinami, lažjih revmatičnih oblenjih (febris rheumatica) in glavobolu. Skozi stoletja je bila vrbova skorja znano zdravilo pri bolečinah in poliartritisu. Po sintezi acetilne salicilne kisline (1897 aspirin) je v medicini niso več uporabljali. V zadnjih letih doživlja renesanso. Izvleček iz droge (predzdravilo) se šele po encimatskih reakcijah spremeni v aktivno učinkovino. Terapevtsko pomembni glikozidi salicilnega alkohola (saligenina) šele v črevesu razpadejo v sestavne dele, ki jih črevesna sluznica resorbira. V jetrih saligenin oksidira v salicilno kislino, ki indirektno z zaviranjem encima ciklooksigenaze (COX) deluje analgetično. Nasprotno se acetilna salicilna kislina (aspirin) in natrijev salicilat, že v želodcu pretvorita v salicilno kislino, ki v želodčni steni zavira delovanje ciklooksigenaze, kar poveča izločanja solne kisline in povzroči želodčne okvare. Vrbova skorja ščiti želodec pred peptičnimi poškodbami in ima zaradi manjših stranskih učinkov vsekakor prednost pred sintetičnimi salicilati. Iz izkustev znano analgetično učinkovanje je potrjeno tudi eksperimentalno in klinično. Salicin in njegovi derivati zavirajo sintezo tkivnih hormonov prostaglandinov in tako zmanjšujejo občutek za bolečino. Zdravljenje otroških revmatičnih težav z vrbovo skorjo je primerno le pod nadzorom zdravnika. Salicilna kislina znižuje telesno temperaturo tako, da vpliva neposredno na simpatični center za toplotno regulacijo; periferne žile se razširijo, poveča se izločanje potu in pospeši se presnova. Zaradi čreslovin in dezinfekcijskega učinka salicilatov uporabljamo vrbovo skorjo tudi pri obolenjih želodca in črevesja. Mazila, obloge s čajem in kopeli (100 g droge, prevretek) pomagajo pri ekcemih, ranah in čirih, kot tudi pri sklepnem in mišičnem revmatizmu. Čaj je primeren za grgranje pri vnetjih dlesni in mandeljnov.