Zdaj, v dvigalu, ob vsiljivi bližini moža, ki si je pravkar odpel dva gumba srajce in se zdaj sezuva, Adelo strese nekaj podobnega želodčni slabosti. Teldijevi brki, na katerih se začenjajo zbirati znojne kaplje, ponarejeno gosti lasje, ki se mu zdaj, v vročini, začenjajo lepiti na lobanjo ... Vse to se preplete s spominom na Carlosa, ki ob tej primerjavi še zrase v njenih očeh. Vdihne, kakor da ji zmanjkuje zraka, in v vseh mišicah jo kar zaboli od same želje, da bi bila že zunaj, da bi se vdala drugim rokam, ne Teldijevim, ne takim, ki vonjajo po stari koži. Adela se zboji, da se je spet zaljubila bolj kot bi bilo pametno. Ne pozabi, draga moja si skuša dopovedati s svetovljansko brezbrižnostjo, ki je tako v nasprotju s položajem, v katerem se je znašla da je ljubezen večna ... dokler traja. Ljubila te bom za vse večne čase do pol devetih zvečer. Tako je doslej modro ravnala z drugimi ljubimci, kajti življenje jo je naučilo, da je ljubiti glagol, ki se sme spregati samo v sedanjiku. Adela si ponavlja te postavke in se trudi ne pogledati Teldija, ne videti, kako se mu srajca začenja lepiti ob telo. »Traja samo strast, ki jo odmerjaš, ki je ne izpiješ na dušek in do konca; ki si je želiš in je nimaš ...« Pametna gesla, ki jih je ona vedno znala spoštovati.