Z naslednjim tednom se začenja ciklus imunoloških vaj za medicince in kot vsako leto si moram ob tem predvsem razbijati glavo z moraliziranjem o miškah. Pri vaji namreč študentje opazujejo delovanje imunskih celic, do teh pa je mogoče priti le tako, da se pokonča nekaj mišk. Takoj se postavi vrašanje, ali naj študentje sami pokončajo miške, ali naj samo gledajo njihovo usmrtitev? Ali pa niti to ni priporočljivo, in naj "grdi" del poskusa opravijo asistenti v kabinetu ter študentom na pladnjih dostavijo že mrtve miške? Ali pa naj študentje sploh ne vidijo mišk in dobijo samo epruvete z njihovimi celicami? Zanimivo je, da vprašanje do pet, šest let nazaj sploh ni obstajalo, ker so vsi medicinci z zanimanjem preučevali faze umiranja laboratorijskih mišk, nato pa jih razpeli na operacijko desko, in slovesno začeli svojo prvo operacijo v zdravniški karieri. Od takrat do danes pa je vedno več študentov, ki se ne strinjajo s pobijanjem mišk, včasih nekateri celo aktivistično spodbujajo kolege, naj se iz moralnih ozirov tudi oni odrečejo svoji porciji miške. Seveda je ob protestih najbolje razjasniti, v čem je problem. Lahko gre za vprašanje želodca. Lahko za vprašanje vesti. So recimo študentje, ki jim želodec pač ne dopušča ubiti ali gledati ubijanja miške, čeprav ubito žival nato z veseljem mrcvarijo. Pravzaprav večina odporov spada v kategorijo želodčnih težav. Želodec je pač izjemno duhoven organ, ki je tesno spojen s človekovimi predstavami, spomini, čustvi, pretresi, strahovi. Če želodec pri ubijanju miške reagira na zlomljen tilnik ali kri, v resnici ne reagira na življensko tragedijo in nesrečo tiste miške, ampak reagira na vzbujanje nekih svojih davnih podob in strahov. Ne gre torej za moralno ampak za konstitucijsko težavo. Nekdo ni dovolj močan, da bi premaknil omaro, drug ni dovolj visok, da bi spraznil najvišjo polico, tretji zaradi želodca ne more ubiti miške. Pač to opravi kdo drug namesto njega. Ni pa seveda lepo, da nekdo svojo želodčno slabost patetično dvigne na raven ideologije in začne prepričevati kolege, da k morali nujno sodijo boleči želodci. To je podobno borbenim vegetarjancem, ki iz svojega prehrambenega okusa skonstruirajo mešanico kvaziznanosti in ideologije, ter nato vcepljajo krivdo vsem, ki radi jedo "trupla umorjenih živali". Dobro je, da si ljudje v današnjem času upamo drug drugemu priznavati svoje različne okuse, vendar je nujno hkrati poudarjati, da gre zgolj za - okuse. Seveda pa se pri odporu medicincev proti pobijanju mišk včasih, čeprav zelo redko, izkaže, da ne gre za želodec ampak zares za avtentičen izraz študentove osebnosti, njegove vesti. Do tega pa ima seveda vsak absolutno pravico, celo agitacijo takemu človeku ni mogoče zmeriti, čeprav je res, da slike klavnic, tistih v Zalogu in tistih v Bosni, vse skupaj nekoliko relativizirajo.